Draga Cara Beth Satalino
Naslednje vrstice pišem s tresočo roko. Tovrstni čustveni izlivi niso moja najmočnejša točka, pa vendarle, so močnejši kot neprijetna tišina.
V kolikor sem povsem iskren, nisem imel namena, da bi se najine oči uzrle v množici nekaj desetih parov gledal. Skoraj bi me v svoje zublje potegnila plehka pretveza noči čarovnic. Splet okoliščin in prijateljeva provokacija sta izzvali in prevesili tehtnico, da namesto v enoumno šemljenje in prazno popivanje, to nagneta na tvojo stran. Čeprav vsak, ki si je vzel nekaj minut internetnega časa zate, ve, da si nam navkljub svoji folk melanholiji, subtilno vseeno ponudila nekaj čarovniškega. Nikakor ne gre zanemariti tudi tvoje vloge, ki jo poleg samostojnega nastopanja, imaš v zasedbi Witches.
Pisal se je torej ponedeljek, zadnji dan oktobra. V meglo zavit, prekleto hladen je čakal na toplino električne kitare, ki jo je na trenutke prerezala distorzija. Ravno pravšnja, nepredirljiva. Kljub svoji agresivni formi čutna in polna topline. Ko sem te opazoval prvič, še preko taistega zaslona, preko katerega treutno izlivam svoja prvinska razmišljanja, in opazil postopati po zapuščenem smetišču, nekje v osrčju obljubljene dežele, se je povzdignila leva obrv. Zanimanje je zraslo. Povsem pa si zašibila kolena (ponesreči sem napisal “kolega”, kar sicer prav tako ni daleč od resnice) ob otvoritivi ponedeljkovega večera s pesmijo Gift Horse. Temačen uvod, ki pritegne takšno dekadentno dušo, kot sem sam, je bil prekleto super začetek. The Good Ones je odzvenel v noč strahov, in jih nekaj celo privabil na after v Menzo pri koritu, toda v zraku je ostala toplina, ki je oprijaznila celo najstrašnejše prikazni. Z nekaj novimi “štikli” si mi ponudila v glodanje kost, kaj sledi? Kam na svojem tigru jezdiš v prihodnje?
Vem, v tem trenutku si ujeta nekje v Evropi, kjer svojo liriko razkazuješ drugim, ki morda še vedno kolebajo ali bi te ugledali ali ne. Vseeno, pa si v Ljubljani dala nekaj več, nekaj tistega čarovniškega in veliko tistega čutnega, kolena tresočega občutja, ki traja. In traja. Naj se najine oči še kdaj uzrejo v temni dvorani, polni navdušenih glav in zatemnjenih luči.
Svoja občutja do Care Beth in njenega koncerta 31.10. v Menzi pri koritu je izlival Definedivine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar