[Recenzija] Balladero - Club Deuce

In the interest of full disclosure, ko sem prvič plonknil tale plošček v ploščkosuk, ga pognal in potisnil nekam v ozadje med velepomembnim preklikavanjem interneta, mi ni pretirano potegnil. Ni se mi zdel slaP, vendar mu tudi ni uspelo premagati najnovejšega cortkanega lolcata, ki se je svaljkal po ekranu. Lolcati in podobne spletne bedarije se mi v piratiziranem svetu instant konzumirane glasbe, ko lahko na dan pretočiš ducat novih plat še pred njihovim izidom, itak zdijo edino kredibilno merilo kvalitete - če sem pripravljen minimizirati trolanje in nekemu komadu posvetiti svojo nedeljeno pozornost, then we've got a winner, boys!

Skratka, "neškodljiv bekgraund mjuzik," sem si porekel, nekaj podobnega razložil tudi so-rakunoma, nato pa odmislil do sedaj, ko sem se končno izkopal iz dela ter zatorej lahko posvetil lagodno popoldne ljubiteljskemu recenziranju. A glej ga zlomka, ko se takole načrtno podaš v Club Deuce, le-ta kar preseneti, prmejdunej.

Kdo, kaj in kako je Balladero RacoonCore-u lepo razložil že tule, tako da lahko to brez slabe vesti izpustim. Kot obljubljeno, Club Deuce prinaša ducat klavirsko gnanih bal(l)ad, ki jih z izključno tehničnega vidika odlikuje zloščena produkcija, ki vsekakor upravičuje investicijo v čezoceansko sodelovanje. Četudi se s takimi tehnikalijami ponavadi ubadajo predvsem glasbeni fanatiki, ne pa bolj naključni poslušalci, bodo verjetno tudi slednji prepoznali, da tole le ni bilo posneto v sosedovi garaži. Celoten paket fizično zaokroži še črnobelosiv ovitek, ki lepo pritiče glasbi, saj bi se le-ta povsem domače počutila tudi v casablancaškem lokalu. 

Vsebinsko gledano, album na prvi pogled preveva otožnost, kot je za klavirske balade tudi pričakovati, a vseeno se pod površino skrivata upanje in spodbuda za težke čase. Neke vrste optimistična otožnost, če hočete. Pasti enoličnosti, v katero bi se tovrsten izdelek znal ujeti, se Balladero spretno izogiba z raznolikimi prijemi, tu z lepo dopolnjujočo gostujočo vokalistko, tam z bolj subtilno vpeljanimi kitarskimi akordi, tako da album kot celota deluje razgibano. Znotraj tega je posamičnim skladbam še vedno puščeno dovolj prostora, da se razvijejo v svojem tempu in vsrkajo poslušalca, a vseeno niso umetno razvlečene, morda z izjemo Shadow Street, kjer ne bi bil pogrešan kak refren manj.

Balladerov glas, četudi ne instantno markanten, izkušeno podaja večinoma angleška besedila, ki sicer temeljijo na preprostosti in se ne bojijo posvojiti kakega klišeja, kar pa v okviru albuma ne izpade napačno. Verz kot je "It is what it is and you are what you are" se takole zapisan recimo zdi bebasto očiten, a v kontekstu pesmi in zgoraj opisane optimistične otožnosti pridobi na pomenu in toplini, hvalevreden pa je tudi opazen izostanek Plestenjaške ljubavne osladnosti. 

V najslabšem primeru gre pri Club Deuce torej za neškodljiv bekgraund mjuzik, v najboljšem pa za udobno razpotegnjeno popoldne ali ležeren večerni koktejl v obplažnem baru. Kdor se najde nekje med tema poloma, se bo tudi v Balladerovem klubu.

7/10

Ob poslušanju Club Deuce se je na bajedere spomnil ofcar.

[Recenzija] Automassage - We Should Get Rid Of Our Saxophone Player

Če povem odkrito, mi beseda ekperimentalno vedno, kadar jo slišim, porodi dvoje občutkov. Prvi, tiste vohljave narave, pravi hmm, ja, to zna biti zanimivo. Brezmejno plavanje po svojih občutkih, predirljiv zvok in teža teh istih valov, ki se zlijejo vate ob njih absorbaciji. Potem pa je tu še tisti drugi, tisti “haters gonna hate”, ki si misli pff, še en patetičen izgovor za neznanje, brezidejnost in vsesplošno posiljevanje glasbene opreme. Uresničila sta se že oba. Večkrat. Ampak ne bi bilo pošteno do te avstrijsko/slovenske zasedbe, da bi jo vkalupil v eksperimental, kajti Automassage so veliko več kot to. Z bas sprehodi in mirnim ambientom, a obenem divjimi noise izleti, na svoji prvi diskografski obeležbi The Ambience Between Your Ears Is Noise pokažejo, da so več kot klasična eksperimentalna zasebda, ki pa tovrstno čaranje izrablja do skorajšnje perfekcije. Ampak danes ne govorimo o njihovem sedaj že kar dodobra dozorelem prvem albumu, temveč o še čisto sveži izdaji We Should Get Rid Of Our Saxophone Player.

Če so svoj prvi album izdali v sodelovanju treh založb, pa so šli tokrat še dlje. Prekmurski založbi GBTM so se pridružile še založba Radia Študent ter avstrijski NoiseAppeal in Schnapsidee Records. Prvi dve sta poskrbeli za lično CDizdajo, avstrijski dve pa še za njeno vinilno sestrico. CD je sicer res minimalistično, a lično zapakiran v papirnat ovoj, ki ga prekriva folija. Nič posebnega, toda vseeno nekako odraža Automassage definicijo čutne preprostosti, ki ti zleze pod kožo.

V kolikor od novega albuma pričakujete nadgradnjo prejšnjega oz. nekakšno logično nadaljevanje noisa med ušesi, se boste ušteli. To je drugačen bend - ne le, da se je v tem dobra tri leta trajajočem obdobju zamenjala postava zasedbe, spremenil se je tudi zvok. Kitar ni več. Violina, sintetizatorji, še en bas in cover. Zvok je drugačen. Ne da to niso več Automassage, toda opazno je, da so drugačni Automassage. Kar je po svoje prekleto logično. Kdo bi hotel nadaljevati v isti maniri, kot je to že počel? In v temu gre zasedbi velika pohvala. Uspelo jim je sestaviti plošček, ki vam bo dal Automassage občutek, ambient, toda v povsem novi podobi. Mirnost se je tokrat umaknila dinamiki in večjemu drajvu komadov. Več je izletov v noise eksperimentacije, več je glasnih krikov, kurc, več je dretja in več je petja. Ni Irene Tomažin, so pa novi distortion efekti. Pozornost plošček nase pritegne že z uvodnimi bas rifi. Ko ga vstavite v predvajalnik, preide v odlično temačno jezo, nakar pa tisto prvo navdušenje kar malce spusti. A le za kratko, Green Queen zopet zamaje prav vse okončine in ude. In če se prvi album konča v povsem takšni maniri, kakršna je celotna plošča, s fuzijo mirnega šundra, je to na novem albumu povsem drugače. Konča se, hja, kar malce duhovito, pravzprav, z nekakšno ambient sludge različico Guns N' Roses Get in the Ring predelavo in pa poklonom božiču in "himni", ki pritiče temu prazniku. Verjemite, volume gumb dovolj visoko in vsi jo bodo slišali, predvsem pa prepoznali.

Pogrešam pa vseeno kitaro. Naj se sliši še tako zlajnano. Navkljub zanimivi sestavi z dvema basoma je nesramnost kitare tista, ki se je ne da ujeti z ničemer drugim. Je tisti most med mirnim poplesavanjem in divje izstopajočo žilo na vratu, ki sedaj ta ista prečkanja naredi težje prebrodljiva.

V kolikor bi iskal album, ki je v zadnjem času pozitivno presenetil. je We Should Get Rid Of Our Saxophone Player zagotovo eden izmed njih. Je album h kateremu se vrneš in ti ostane nekje v podzavesti, da ga ne bi rad slišal zgolj nekajkrat. In takisto lahko v obratni smeri rečem, da v kolikor bi iskal album, ki je s takšno nonšalanco in preprostostjo popolnoma prevetril zaspano zimo, kot je to storil The Ambience Between Your Ears Is Noise, tega v tem ne bi našel.

7.5/10 


DefineDivine je iskal noise med ušesi, a našel novega božičnega favorita.