Banane, seks, otroški vozički in Dub Trio

Oktobra 2010 se je v Gala hali mudil newyorški trojček Dub Trio in skupaj s Tweak Bird, ki sta dan pred tem svoje odžgala v Channelu Zero, poskrbel za koncertno precej sočen, masten in slasten vikend. Preden se je trojica podala na oder, mi je z njo uspelo spregovoriti nekaj besed - te so se v spodnji obliki znašle v reviji, kjer jih verjetno ni prebral nihče. 

Toda glej ga zlomka, Dub Trio se vrača. V nedeljo bodo fantje, znova  v Gala hali, poskrbeli za eno od tistih nedelj. Be there or be square!

Hladen oktobrski sobotni večer: pred Gala halo na Metelkovi najbolj vztrajni še vedno obračajo nikotinske zvitke, najbolj navdušeni pa v pričakovanju sonične poslastice zavzemajo svoja mesta pod odrom. Medtem gologlavi moški v zaodrju lupi nič hudega slutečo banano. Precej običajen tropski sadež – ni ne velika, ne mala, ni zelena, pa tudi gnilo črna še ne. Počasi izgublja svojo pikasto obleko in tik preden se ji zgodi še tisto nekaj hujšega, banananjam neusmiljeno pripomni: »Preden grem bobnat, si privoščim banano. Banana je skorajda pogoj za dober koncert. No ja, pa tudi za seks.«

Zdi se, da je omenjen ritual ena izmed tistih malih in hkrati edinih rutin, ki si jih lahko neprestano koncertirajoči glasbeniki sploh lahko privoščijo. Še več; newyorški Dub Trio je zaradi konstantnega koncertiranja celo nov material primoran pisati kar na poti. »Na tokratni turneji smo napisali šele nekaj malega,« pojasni basist Stu Brooks. »Ker letos še nismo bili veliko doma, je ta čas dejansko edini, ko lahko ustvarjamo.Trenutno se ukvarjamo s številnimi projekti, veliko stvari nam leži na plečih…« 

»Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja …«

Rohnenje težkega rocka, ki se mestoma potopi v odmevajoče globine duba, na trenutke pa odjadra v shoegazerske širjave post-rockerske zasanjanosti – tipični dubtriovski glasbeni izraz, ki mu je bend vlil življenje potem, ko je nekaj časa z dubom zabaval goste različnih newyorških restavracij in barov. Ob omembi tistih, na videz že precej oddaljenih hišnih koncertov, se vsi trije člani benda: bobnar Joe Tomino, kitarist DaveHolmes in basist Stu Brooks nekoliko zamislijo – zdi se, kakor da želijo, zatopljeni v spomine, podoživeti nekaj tistih že davno minulih trenutkov. »Mislim, da smo takrat vsi skupaj tehtali le kakšnih sto šestdeset kilogramov,« se pošali banananjam Tomino in v enaki maniri tudi nadaljuje: »Takrat smo služili velike denarce!« Ko se svojemu nekdanjemu finančnemu stanju trio nostalgično nasmeji, Brooks nekoliko resneje nadaljuje: »Nekaj časa smo neprestano igrali v nekem južnoafriškem lokalu. Svojo veščino smo popolnoma izpilili. Igrali smo tisto, kar smo želeli, glasbo smo delali zaradi nje same. In za zabavo. Mislim, da so ljudje to dojeli. To je to.« 

Svojo barsko pot je takrat zgolj dubreggae trojček začel brez imena, kaj kmalu pa je to enemu izmed lastnikov restavracij začelo presedati. Ker so gostje morali vedeti, kakšna glasbena zasedba jih bo zvečer zabavala, je na vrata preprosto zapisal Dub Trio. »Zatem se je naša glasba začela razvijati,« pojasni kitarist Holmes. »K dubu smo začeli mešati še druge žanre: rock, metal, elektroniko … Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja, marsikdo, ki nas ne pozna, pa ravno zaradi imena predvideva, da smo reggae bend.« Medtem, ko Holmes ime tria navaja kot občasno oviro, se Tomino s tem niti slučajno ne strinja: »Zame osebno to ni ovira. Če nekdo po pomoti pride na koncert, je pač tam. Predvidevam, da ima ušesa, ki delujejo – glasba mu je všeč ali pa ne. Če mu ni všeč, lahko odide – hvala za denar – če pa mu je všeč, naj ostane. Tako si pridobiš oboževalce. Ime ni ovira. Ovira je podražitev bencina na štiri dolarje za galono, medtem ko smo na turneji.«

»Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo.«

Potem, ko je Dub Trio svoja prva dva studijska albuma posnel za založbo ROIR, je tretjega z naslovom Another Sound Is Dying izdal pri založbi ameriškega glasbenega multipraktika Mika Pattona, Ipecac Recordings. Še preden pa so člani benda Pattona sploh spoznali, so mu predlagali, da bi za eno izmed njihovih pesmi posnel vokal. Vedno lepo počesani Patton, najbolj znan kot frontman zasedbe Faith No More, je predlog z veseljem pozdravil – nastal je komad Not Alone. »Prvič, ko sem ga slišal, sem dobil kurjo polt,« z navdušenjem razlaga Brooks. Posneto pesem je Patton uvrstil tudi na plošček svojega projekta Peeping Tom, v okviru katerega se je trio tudi dve leti mudil na turneji. »To, da smo z njim koncertirali dve leti, je precej čudovito. Resnično je vreden spoštovanja, hkrati pa je zabavno delati z njim.«

Malce bolj zadržano se metalski dubtrojček spominja turneje, na kateri so kot Peeping Tom ogrevali za britanske stare rock legende The Who. »Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo,« se spominja Brooks. »No, morda so se ljudje v resnici drli le The Who. To pa se sliši precej podobno kot buuuu.« »Mislim, da je bilo tudi vmes dejansko tudi nekaj bujev,« se kislo nasmehne Holmes. »Če za vstopnico plačaš petsto dolarjev pač ne želiš poslušati predskupine.«

»…vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo.«

Ko banane ni več, Tomino pa se zadovoljno smehlja, si bend vzame še nekaj minut za sprostitev in pripravo – Brooks najverjetneje skadi še nekaj čikov in svoj nepogrešljivi zeleni zvitek veselja, ki si ga je pripravil že preden se je intervju sploh začel. Medtem se Gala hala še vedno vztrajno polni. Nadobudni glasbeni navdušenci, ki so si priborili prvo vrsto, z velikimi očmi občudujejo vrsto pedal, ki ležijo na odru. Kmalu zatem glasba utihne, zamenjajo se luči in na oder mirno prikoraka obljubljeni trojček. Dvorano brez odvečnih besed napolni s težkimi kitarskimi rifi, na trenutke pa jo izprazni in sprosti s počasnimi, odmevajočimi dub ritmi in plavajočimi post-rock melodijami. Rohneče kitare, težka bas linija z dodatkom sintov in mnogoterih efektov: tehnično izpopolnjena hipnotična instrumentalna celota, ki zasanjanemu poslušalcu pripoveduje zgodbo. »Vsak večer, ko igramo,se v posameznih pesmih sprostijo različna čustva – vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo,« razmišlja Holmes. Dub Trio upravičeno velja za zasedbo, ki jo je brezpogojno treba videti v živo. »Vsakič, ko smo na odru, improviziramo – vsakič je malo drugače,« pojasni basist. »Podobno kot pri džezu, kjer je osnova nedotaknjena, a je čeznjo mogoče improvizirati. Na določenih delih lahko vsi trije proizvajamo različne zvoke, s katerimi oblikujemo nekakšen pogovor. Če nas pridete gledat več zaporednih večerov, vsakič dobite nekaj novega.«

Možnost instrumentalnega igračkanja, preigravanja po trenutnemu navdihu in improvizacija so dejavniki, zaradi katerih se trio z veseljem mudi na turneji kot spremljevalni bend ameriškega judovskega reggae izvajalca, ki sliši na svoje hebrejsko ime Matisyahu. Medtem, ko je Holmes v svoji bogati zgodovini med drugim sodeloval z reperjem Mosom Defom, Brooks svoje veščine pokazal na posnetkih 50 Centa, Tupac Shakurja in Macy Gray, Tomino pa koncertiral s hip-hop zasedbo Fugees, se zdi, da jim je sodelovanje z Matisyahuom skorajda najbolj pri srcu. »Njegova glasba temelji na svobodi, veliko je improvizacije, solov in odkrivanja novih teritorijev. Rad ima naše igračkanje, rad podira glasbene meje in všeč mu je, to kar k njegovi glasbi prinesemo mi,« iskreno razlagata Holmes in Tomino, na kar se Stu – s cigareto v roki, seveda –z amisli: »Na katerem tako velikem koncertu bi še lahko imel toliko svobode? Mislim, da na nobenem.« 

Nov album v stilu polaroida

Medtem, ko so Dub Trio v zadnjih dveh letih precej časa preživeli na poti, so se posvetili tudi snemanju prihajajočega albuma. S pomočjo hitrosti producenta Joela Hamiltona so si privoščili le kratko enotedensko seanso. »Hitrost je dobra, ker ni kolebanja. Enostavno vse pustiš, kot je, in na koncu izpade čisto OK,« razloži kitarist, medtem ko Tomino čuti potrebo, da Hamiltonovo izjavo ponazori še z metaforo: »Tako kot fotografija. Lahko jo narediš z digitalnim fotoaparatom ali pa polaroidom. Če jo narediš s polaroidom, jo mogoče lahko skeniraš in če imaš čas, se z njo zajebavaš v Photoshopu, lahko pa preprosto obdržiš original.«

Kot pravijo, nov plošček obeta nadaljevanje tega, iz česar so vedno izhajali, le da so tokrat naredili nekaj vznemirljivih drugačnih zavojev. Album naj bi zvenel še težje, hkrati pa se na njem bojda pojavijo celo njihovi vokali. »Ha ha, na njem je mogoče slišati vse naše glasove. Ne moremo pa tega točno pojasniti – ploščo si morate kupiti in slišati sami.«

»Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima.«

Dub Trio si je v letih obstoja prislužil naslov izvrstnega, tehnično izpopolnjenega živega benda. Je ena izmed tistih zasedb, ki s svojo glasbo uspešno kraljuje rockovskemu podzemlju, brez da bi se – narava glasbene zvrsti jim to namreč preprečuje – vrteli na večjih radijskih postajah. »Mislim, da je radio sranje,« se razhudi Holmes. »Vrtijo tisto, kar jim zapovejo založbe. Mi ostajamo zvesti temu, pri čemur smo začeli. Uspešni smo zato, ker počnemo tisto, kar želimo.« »Enkrat so nas zavrteli na radijski postaji K-Rock . Mislim, da je šlo za pogovorno oddajo o seksu,« se spominja Brooks, Tomino pa ob malce sarkastičnem muzanju hitro doda: »Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima. Le kako bi ju sploh lahko ločili?«

Medtem, ko trio ni ravno ljubljenec radijskih postaj, pa je že navdušil nekaj filmskih ustvarjalcev, ki so mu ponudili sodelovanje pri snemanju filmskega soundtracka, a so ponudbe zaradi zaposlenosti zavrnili. »Vedno, ko nam kaj ponudijo, smo na turneji. Za tako delo moraš biti vedno na razpolago producentom, režiserjem in vsem, ki pri tem sodelujejo. Zato priložnosti še nismo izkoristili. Jo pa nekoč definitivno bomo.« 

Chicco je boljši od Maclarna

Proti koncu intervjuja v zaodrje prikoraka fant s pankersko irokezo, z nosa, ušes in ustnice mu visijo težki piercingi, opasan pa je s težkim delavskim pasom z raznoraznimi pripomočki.»Matt! Pridi sem,« povzdigne glas Tomino in predstavi svojega kolega: »To je Matt, slovenski kralj!« Matt ali po domače Matej Gobec, je tonski inženir, ki trio spremlja na evropski turneji. »Odkril ga je naš menedžer,« razlaga bobnar.»Matt je tisti, zaradi katerega vse skupaj deluje. Je tudi tisti, ki nas je danes spravil iz težav s policisti. Je popolna izbira za Dub Trio. Ima jajca!«

Medtem, ko člani benda v Evropi živijo privlačno rock življenje, navdušujejo publiko, dajejo intervjuje, si po koncertu  privoščijo kozarec vina in skadijo občasen džoint, jih na drugi strani velike luže čaka dokaj normalen vsakdan.»V New Yorku nismo igrali že šest ali sedem let,« razlaga Tomino. »Sploh ne vemo, kakšna je dandanes glasbena scena v tem mestu. Ko smo doma počivamo – pravzaprav dom pomeni počitnice.« Še več; medtem, ko vsi trije že nosijo poročne prstane, bo bobnarja doma kmalu čakal tudi dojenček. Kakor pravi sam, bo s tem tudi on postal del, v svoji soseski vse bolj modnega, sprehajanja zotroškim vozičkom. »Nabavil bom voziček znamke Chicco. Odločal sem se med njim in Maclarnom. Chicco ima vgrajen tudi sedež za v avto in pladenj za otroka, pa tudi zate – gor lahko postaviš kakršnokoli sranje želiš.«

Ko Dub Trio odžaga še svoje zadnje riffe, obiskovalci nemudoma planejo v hrumeč aplavz, podkrepljen s predirljivimi žvižgi ali preprosto od navdušenja odprtimi usti. Navdušenost nad matematično natančnostjo in glasbeno popolnostjo performansa brez nepotrebnega afnanja, odvečnega govoričenja ali zabavanja občinstva – spomina vredna izkušnja glasbenega šova, ki je šov zaradi glasbe same. Šele ko odloži palčke,se Tomino približa občinstvu in se skromno, skorajda sramežljivo, zahvali za bučen aplavz. Nekaj minut kasneje se člani benda pomešajo med svoje oboževalce, potem pa se kmalu odpeljejo proti topli postelji. Ali kakor je povedal Brooks:»Najverjetneje bom končal pri video pogovoru s svojo ženo, zatem dvanajst minut nepremično ležal z obrazom dobesedno navzdol, kasneje pa po nekaj minutah CNN-a zaspal.«

(U)pravičen hype

Kiuriki

Desetminutna izpostavljenost polovici hrupnega dvojca Kiuriki (polovica je zbolela) je bila več kot dovolj za pristno empatično podoživljanje prijateljevega bolečega obiska pri zobozdravniku (mesarjenje ustne votline ga je na dan žena prikovalo med domače štiri stene, drugače bi v tandemu sisala pirčke v Menzi). Zapnem si jakno, stopim ven na zrak in kot priden kuža potrpežljivo čakam gospodarico večera, Merril Garbus in njen band tUnE-yArDs. 

Dvomim, da ekipa potrebuje kakšno posebno predstavitev, glede na to, da se je v letu 2011 njen (njihov) drugi album w h o k i l l visoko uvrščal na večino jagodnih izborov »alternativnih« medijev (iz glave lahko omenim NME in Pitchfork). Medijski hype je nedvomno vplival na razprodano dvorano, kar, če si bolj vraževerne sorte, ni preveč obetavno (khem, Dum Dum Girls, khem).

tUnE-yArDs

Merril se sprehodi na oder in zasede prostor na levi. Obdana je z dvema mikrofonoma, manjšim setom bobnov, zraven bobnov sloni ukulele. V dvorani zadoni bučen aplavz, Merril se začne oglašati, dvorana utihne. Začetek spominja na ogrevanje glasilk in pevka kaj kmalu dokaže izjemen razpon glasu. Na odru se ji pridružijo basist ter dva saksofonista. Semplanje vokala in bobnov v živo ustvarja zabavno večplastnost, z močnimi bas linijami in hrupnimi trobili pa se izrisuje zares zanimiva in eklektična zvočna podoba, ki krasi album. Iskreno sem navdušen nad  organiziranim kaosom, ki ga band iz albuma uspešno prenese na in pod oder, razposajenost je nalezljiva. Še med igranjem komada Gangsta, ki mi je res mimo, uživam.

Naključni kriki, nepričakovani skoki med oktavami, nenavadna barva glasu (med prvim predvajanjem ploščka mi ni bilo čisto jasno, če poje moški ali ženska) in zabavna prezenca so razlogi za to, da Merril velja za eno zanimivejših novejših glasbenic. Ekscentričnost se ji poda, najbrž zato, ker je pristna.

Odigrana je večina materiala z drugega albuma, sledi pričakovan bis, ki ga pevka posveti ženskam. Zadnji tepež bobna in navdušujoč nastop ameriških glasbenikov je končan, moj večer pa se nadaljuje v iskanju opojnega zadovoljstva, kajti glasbenega sem ta večer že našel.

8.3. je bil v Menzi pri Koritu nahajpan MKVLI.

Rakunovo popotovanje: Pariz

DIY francoski večer v hotelu - drugje je pač predrago

Pariz – ena najlepših in najbolj romantičnih prestolnic sveta; eden od tistih kotičkov na svetu, kjer lahko pari na počitnicah svoji ljubezni dodajo piko na i, samski pa si v urbanem romantičnem okolju ustvarijo nepozabno ljubezensko zgodbo, po kateri bi bilo mogoče posneti eno od čizi hollywoodskih romantičnih komedij.


Resnica? Umazano, turistov polno mesto, kjer moraš na vsakem koraku paziti, da ne stopiš na pasji drek, v neturističnih predelih pa še na kaj drugega. Mesto, natlačeno s prebivalci, ki živčno hitijo po ulicah, v brutalnih gnečah na metroju pa so se zaradi najmanjših povodov pripravljeni tudi stepsti. Mesto, kjer se zdijo njegovi prebivalci odtujeni, osredotočeni izključno nase, vse ostalo pa je le šundr, ki ga je potrebno odmisliti. Navsezadnje gre za eno od prestolnic "civiliziranega Zahoda". Važno, da si lahko kupim Yves Saint Laurent oblekico. Za ceno z XXX ničlami. Na razprodajah …

Da pa ne bo vse skupaj izpadlo preveč sovražno in cinično, moram razmisliti o tem, da bi bila izkušnja mesta v kakšnem drugem letnem času (in ne v turobnem januarju) mogoče malce drugačna. Mogoče spomladi, ko sije sonce, pojejo ptički, v parkih svetijo rožice in podobno – po drugi strani pa – to spet pomeni več turistov … :S

Simpatičen ulični koncert mladih folkerjev na Montmartru

Ne glede na opisane neprijetnosti je treba priznati, da je Pariz prežet s kulturo in vedno fascinantno zgodovino, v katero se ni težko vživeti, ko odmisliš ves šundr in vase zagledani vrvež, značilen za mesta postmodernega časa. Navsezadnje ti mesto ponuja polno zanimivih muzejev, galerij in podobnih točk, kjer lahko kontradiktiraš sam sebi in se tudi sam preleviš v ­ turista.

Od nezanimivih Mastodon do malega genija Nicolasa Jaara 

Naju je pot v Pariz zanesla zato, ker je bilo treba izkoristiti še enega od zadnjih poceni letov iz Brnika do pariškega letališča Charles de Gaulle (marca bo easyJet namreč ukinil svojo ponudbo) in nekaj obetavnih koncertov. Prvi na spisku so bili ameriški metalci Mastodon. Fuj in fej. Koncert je bil za moj okus tako nevšečen, da se mi svojega mnenja ne da niti utemeljevati. Razočaranje … Po drugi strani pa je omembe vredna dvorana, kjer so ti fotri drgnili svoje kitare. Gre za Le Bataclan, koncertno hišo, ki jo je leta 1864 v kitajskemu slogu zgradil arhitekt Charles Duval, svoje ime pa je dobila po Offenbachovi opereti. Sprva je služila kot Café-chantant, potem pa je z leti doživela veliko dobrih in slabih sprememb in menjav lastnikov, v njej pa se je občinstvu predstavil tudi kasneje znani igralec in pevec in zabavljač Maurice Chevalier. Na prehodu iz 20. v 30. leta je dvorana služila kot kino, zatem pa jo je uničil požar. Danes je prostor za raznovrstne dogodke, koncerte, predstave in spektakle, zanjo pa je še vedno značilno arhitektura s kitajskim pridihom, a brez prvotne strehe značilne za pagodo, in v rdečo ovita dvorana s številnimi balkoni.

Trianon

Nedelja je bila zvečer rezervirana za ameriškega dvaindvajsetletnika Nicolasa Jaara, ki je z raznovrstnimi elektronskimi melodijami in ritmi napolnil dvorano Le Trianon (navdušujoča dvorana, katere bogata zgodovina se zrcali v njeni arhitekturi, leži pa v bližini Moulin Rouga). "Koncert", ki bi ga v Ljubljani lahko najverjetneje videli nekje sredi noči v Štirki, se je tu zaključil že ob enajstih. A nič ne de; mladenič je svoje goste mojstrsko popeljal od zasanjanih, letečih ambientalnih zvokov,  s katerimi jih je brez pretiravanja pošteno zrajcal, pa do bombastičnega štanca ob katerem se je mulariji popolnoma snelo. Kdor zna, pač zna.                                                                                  

Da bi bila triperesna koncertna deteljica karseda žanrsko pisana, se je koncertni Pariz zaključil s post-hardcorovci, ki so si v nekaj letih obstoja in po dveh platah pridelali že skoraj kultni status – La Dispute. Ti so svoje odžgali le nekaj korakov stran od Trianona, v klubu La Boule Noire – najmanjšem in na videz najbolj alter klubu do sedaj. In La Dispute? Soliden špil, ki pa v živo ni uspel zajeti vseh emocij, s katerimi se ob poslušanju njihovih plošč spozna poslušalec. Je pa nedvomno prijetno presenetila francoska hardcore predskupina Sugartown Cabaret (ki ima mimogrede na spletni strani napisano, da aprila prihaja tudi v Ljubljano).

Od glasbe do Fritza Langa

Cite de la Musique

Od koncertov pa do malce bolj turističnega udejstvovanja – medtem ko sta Louvre in Pompidou za moj okus zelo zanimiva in vredna ogleda, pa sta obiskovalcu bolj prijazna manj oblegana glasbeni in filmski muzej. Glasbeni, Cite de la Musique, na ogled ponuja ogromno različnih instrumentov iz davne zgodovine pa do danes, s celega sveta. Obenem lahko veliko število razstavljenih in izredno zanimivih instrumentov tudi poslušaš.  Najbolj zabavna je nedvomno dvorana 20. stoletja, kjer so na ogled raznorazne zanimive igračke, ki proizvajajo najrazličnejše futuristične zvoke in prvi, neverjetno ogromni sintetizatorji.

Cite de la Musique

Na drugi strani mesta leži filmski muzej Cinémathèque Française, ki hrani eno najbogatejših zbirk filmskih arhivov in s filmom povezanih predmetov na svetu. Razstava – za katero si je treba nujno sposoditi elektronski vodič – obiskovalca popelje od odkrivanja fotografije do gibljivih slik, prvih filmov in do filmskih velikanov ala Fritz Lang, Andrei Tarkovsky in Luis Buñuel. Poleg prvih izumov, povezanih s filmom, je mogoče videti tudi nekaj kostumov, predmetov, ki se nahajajo v filmih, najbolj pa je zabavna razstavljena robotkinja iz filma Metropolis. Ta je bil tudi glavna tema začasne razstave, ki pa na žalost ni bila tako dobro opremljena z angleškimi razlagami. Kljub temu gre za muzej, ki si ga mora ogledati vsak ljubitelj sedme umetnosti – razočaranje je le, da je razstava osredotočena predvsem na filmske začetke in prvo polovico 20. stoletja, medtem ko o francoskem novem valu in novejših zadevah skorajda ni sledu. 

Cite de la Musique

Glede na to, da je tale tekstek posvečen predvsem glasbi, je omembe vredna tudi  "rdeča" četrt Pigalle. V njej na svoj račun pridejo vsi tisti, ki dejansko znajo kak instrument tudi igrati oziroma jih zrajca pogled na trgovino polno kitar, bobnov, etno glasbil, raznovrstnih efektov in podobnih igračk. Ulice na Pigallu so namreč polne malih in velikih trgovin z glasbeno opremo; večina od njih je tudi specializirana za eno vrsto instrumentov. 

Jim Morrison

In še zadnja znamenitost, ki se ji vsak ljubitelj (pop) kulture v Parizu  ne more izogniti? Ogromno pokopališče Père Lachaise – tu so bile pokopane številne znane osebnosti, med drugim tudi Oscar Wilde in Jim Morrison; tisti, ki je pisal o večni mladosti in tisti, ki jo je dejansko doživel.  Njuna grobova sta na prvi pogled nedvomno najbolj obiskana. Zanimivo pa je, da je za varnost in videz prvega poskrbljeno bolje kot za varnost drugega. Pri drugem ga je skupilo celo sosednje drevo …

Oscar Wilde

Kot rečeno, je Pariz mesto, kjer se zlahka izgubiš v gneči in vrvežu vsakdana, zato se nedvomno splača odkrivati tudi najbolj skrite in neoblegane kotičke mesta – za to, da bi mesto odkril, kot se spodobi, bi najverjetneje potreboval nekaj tednov. Mogoče bi po tolikem času tudi sama začutila tisti poseben čar mesta, ki je potreben, da se vanj resnično zaljubiš. Kdo ve? Ne glede na to, koliko časa v Parizu preživiš, pa hitro ugotoviš, da je to mesto …

• kjer ti zagotovo ni dolgčas.
• kjer se koncerti začenjajo ob (za nas) nenormalno zgodnjih urah.
• kjer prej ali slej stopiš na drek.
• kjer vsak, ki pride iz pekarne, v rokah nosi francosko štruco.
• kjer bi ogromno slovenskih fantov Parižane obtožilo, da so metroti ali geji, samo zato ker resnično pazijo na svoj videz in v kaj se oblečejo. 
• kjer zajtrk s kavo poješ v restavracijah s hitro prehrano, ker je ostalo predrago.
• kjer je kava v lokalih cenejša, če jo popiješ za šankom (cene ekspresa se gibljejo od 2,2 evra do 3,2 evra, kave z mlekom pa tudi okoli 5 evrov).
• kjer malo pivo v klubih in koncertnih prostorih stane 4 evre. 
• kjer se imaš, ko odmisliš vse, kar te na velikih, natrpanih mestih moti, popolnoma OK :)

Cite de la Musique (Foto: A. K.)

/_\ /_\

Zimski četrtkov večer je namesto z belo obarvan glasbeno (meni najljubša obarva). Po kratkem, hladnem špancirju sem kaj kmalu ogrnjen s toplino Menze pri koritu, obdan s prijatelji v družbi priljubljenega hmeljevega zvarka. Po nekaj obupnih manipulacijah z ročkami namiznega nogometa se na odru pojavijo mladci iz Washingtona s skupnim nazivom Les Rhinocéros. 

Jues end ejski trio ustvarja simpatično zmes rocka, jazza, (neposrečeno poimenovanega) world musica oz. etno glasbe, prostor pa se najde tudi za nekaj duba v stilu ljubljanski publiki že (dobro) poznanega benda Dub Trio. Začnejo impresivno, udarno. Na rocku bazirana glasba se poigrava z judovsko glasbo, se dekonstruira in ponovno sestavi, zaplava v dub itd. O glasbeni teoriji se ne bom razpisal, ker se bom zgolj in le osramotil. Po parih odigranih komadih se že rahlo dolgočasim, zdi se mi, da bendu pohajajo moči, začnejo se ponavljati. Do neke mere jih rešuje bobnar, prava zver, ki virtuozno čara kompleksno ritmiko. S prijatelji se zadovoljno spogledujemo in komentiramo nekaj v stilu »staaari, tale bobnar je pa like a boss«. Zvezda tria, jabček mojega očesa, frontman, če hočete. Kljub temu je bend celokupno vzeto preveč monoton, pretirava s tehniko in varčuje z idejo, ambientom, res pa je, da so fantje še mladi, imajo tako potencial kot tudi prostor za razvoj. Soliden ansambel, ki (zaenkrat) ne bo ostal v mojem dolgoročnem spominu.

Sledijo capo di banda večera, italijanski trio Father Murphy. To je že njihov tretji koncert v Ljubljani, kot tudi tretji v Menzi pri koritu. Moj drugi. Davnega leta 2011 sem se v njih usodno zaljubil, res pa je, da sem bil tistega večera konkretno pod dozo, tako da bi tista izkušnja znala biti kot ena tistih čudovitih noči, ki se v jutru spremeni v odrevenelost, ko zgroženo uzreš pošast, s katero si deliš ne več tako tople postelje. Na srečo temu ni tako, fotri so odlični! Mračne teksture kitare in klaviatur, ki na trenutke spominjajo na kakšen za uho res zajebano neprijeten post-punk, minimalistična, počasna ritem sekcija ter moški in ženski vokal, ki se zlivata v obupa polne, srce parajoče zvoke. Vse je nekoliko repetitivno, toda deluje. Pred očmi se mi izrisujejo podobe temačnih gozdov, mračnih cerkva, samotnih ljudi, polnih iskrenega obupa. Bend, v katerega je potrebno pasti noter, se mu prepustiti, drugače obstaja velika verjetnost, da boš zdolgočaseno kramljal s sosedom. Počasna morbida pač ni za vse, meni pa pogrebni ambient včasih jebeno sede. Father Murphy so unikaten, pogumen in iskren bend z obilo subtilne energije in takim smo lahko samo hvaležni. 

9.2.2012 se je veselil, dolgočasil in žalostil MKVLI.

GBTM veselica

V Menzi se je v četrtek obejtala prekmurska veselica. Tista prava, z bogračon, güčanjom, bejlin vinom pa dobro volaö. Dobri dvej vöri preden se je veselica začala  z ovcarjon posejdava za Menzinim šankom in pigejva tradicijonalno prekmursko pijačo - Laško :). Okouli naj je že fse živo pa nejsmo še niti začali. “Ti vonjaš bograč?” “Nej.” Hmm čüdno. Spoudobilo bi se se pa pravično bi bilau, da bi biu bograč tü. 

V Menzo kar na ëdnauk pride “picaboy.” Pa daj no!? Zatok znajo tej vrli prekmürski  pojđe presenetiti, gelibar?! Še preden se resno lautiva svojoga dela nama v rokej vržejo najnovejša diskografska darila pa eno par resno lejpih priponk. Stric keri je požegno GBTM veselico pa se lepou smeji z skoraj sakšnoga placa keri je bil sicer resno fajn vö napravleni. Te pa zarejže. Kelnarca zača s talanjom pice. Da jo v osen falatov pa pünidi okouli. “Fala, ge san vredi,” ji poven.

Te pa zarejže še ednauk, ali zdaj skozi kmico pa tišino toga placa. Automassage! Doj slečeni! Nej tista dva člana na audri. Cejla zasedba! Nega vseh! Nejso mogli priti. Delo z drüjgimi bendi. Jebeno je tej život rokerov. Naüvi CD je vöni ali še preden ga prvikrat resno čüjemo je jasno ka so pojđe v nauvi postavi neka čemerni. Neka kak kaže majo prauti saksfonistom (see the album, cover hater!) Pa daj no! Predlagam jima ka za naslednji CD data bar enoga fudaša v postavo. Na to te pravita ka je možno ka de naslednji solo saksafonski CD. Na to se malo nasmigejmo. Rejžeta. Še bole se derejta. Kar vrejdi mi je!. Na dvej basaj, z ritem mašino je čüti odmik ka je zvok toga CD-ja malo kraj od zvoka prvoga CD-ja. Ohranjeni pa je tüdi tisti rejdno dober AM “ambient”. Neje čaren je pa vseeno malo tesnoben. Z fejst nasmijanimi obrazi končata set in se vmejšata med nas - čistak navadne smrtnike.

Y so se mi nazadnje, kda san jih gledo v Gromki, vtisnoli v spomin zaradi dugoga nastopa. Naj vas tü včasi stavin doj. Nika se ne pizdim, takšni je pač set! In muzika je dobra. Mastna in z drajvon. Prvi dvajsti minut san bil pa fejst navdušeni. Kitarske linije so bile zakon in pravi užitek je bil glejdati široko razprejte lampe kitarista Markota, ki je čistak spadno notri. Ali, maybe it`s just me, ali te se je pa začalo vlejčti. Malo preveč vlejčti. Pozornost spadne in odmev güčanja, keroga je bilo v cejlon večeri dosta preveč, za menof narašča.

Kda se goflanje množice, kera je do tistoga momenta že lepou napünila menzo, polejže, kak zadnji na oder pridejo Stekli psi. Glavni junaki večejra keri predstavljajo svoj nauvi CD Čijsta vejst. Z mejšanico staroga Koga briga! in z pesmimi z nauvoga mejsijo pa mejšajo ljubljansko nauč z prekmursko jezo. Dva MC-ja (eden na audri, drüjgi pod njim), kitara, bas pa boben. Tau so oni. Prekmürsko čudo. Čista jeza Prekmurja.

Da je rejč na audri stekla še bole gladko, so se jin na konci pridružili še mariborski Tekochee Kru in hip-hop veselica preseže pričakovanja od marsikeroga. V poplavi, nan žabarskih ritam, nerazumljivih rejči je bilo čüjtiti menje tiste Koga briga! jeze in več nekšne pozitivne energije. Lejo povejmo ka tüdi psi odraščajo in steklina jih zapüjšča. Do cajta ka pa do mirni hišni ljubljenčki, ki nejmo gledajo prauti "(ob)lastniku" de verjetno moglo preteči še dosta Mure. Povejdano z drüjgimi besedami, naj se li ne udomačijo preveč. V tej časih je prokleto potrejbno meti na sceni tüdi kakšnoga “stekloga”!

Pri prevodu v prekmurščino je DefineDivineu pomagal Jernej Baranja - avtohtoni prekmurec!

Kri, švic in zgledna mera patetike

La Racoon!

Ko boste po internetnih pašnikih brskali za glasbo, slikami in podatki o La Dispute, boste prej ali slej neizogibno naleteli na besedico “indie”. Ta sama po sebi zaobjema toliko različnih nerazdelanih pojmov in vzbuja toliko mešanih občutkov, da nima niti najmanjšega smisla lebdeti nad njo. Naleteli boste tudi na besedico post-hardcore. Ki spet pove bore malo. In ko boste njihovo glasbo skušali predstaviti kolegom, bodo le-ti rekli: "A, to so taki k At The Drive-In." A bodi dovolj, če rečemo, da La Dispute dejansko res domujejo pri mladi, neodvisni založbi No Sleep in da so s tega vidika očitno res indie. Jebiga. Tam so zatočišče našli tudi Former Thieves, ki se z njimi potikajo po aktualni evropski turneji. O La Dispute je, preden zagrizemo v njihov dunajski koncert, treba povedati denimo še to, da so odigrali rakunji delež pri poimenovanju tega bloga. Slava jim!


Po pravici povedano - ne spomnim se, kdaj se nas je nazadnje tako pisana skupinica odpravila na koncert vse do daljnega Dunaja. Ob razmišljanju o tem, kaj nas je sploh gnalo v tuje kraje, je še najlažje skleniti, da smo se vsi po malem zatreskali v to mlado, energično zasedbo z ameriškega severovzhoda. Na dunajski koncert sta nas pripeljala navigacijska naprava in nadčloveško potrpežljiv voznik. Slava tudi njemu! Klub B72, kjer se je stvar odvila, na zunaj spominja na kakšno malo bolj razkošno trafiko, od znotraj pa na nekoliko pomanjšano verzijo nekdanjega ljubljanskega kluba Sub-sub. Ko smo vstopili vanj, so se Former Thieves že drli, razbijali, drgnili po instrumentih in nasploh skušali biti generični prototip melodičnega hardcore benda. Na veselje nekaterih in zehanje drugih jim je to tudi popolnoma uspelo. Ko bi se le dalo še v živo slišati tisti delček njih, ki z ritemsko sekcijo spomni denimo na Converge, bi pri njihovem nastopu takoj bolj zastrigli z ušesi. Tako pa smo ga z distanco in kritično mislijo ošvrknili iz zadnjih vrst (ki so se povsem slučajno nahajale sumljivo blizu šanka, khm).

La Dispute so se po premoru na oder priplazili skromno in skorajda neopazno, začeli pa udarno in brezkompromisno, kot se za bend njihove baže spodobi. In ko že na začetku drugega komada fašeš v glavo brco od tipa, ki se je odrinil od tal in začel s crowd-surfanjem po prostoru, ki to komajda dopušča, veš, da te čaka … Hja, zanimiv koncert. La Dispute so odigrali in odpeli približno enakomerno izbrano število skladb z obeh svojih albumov in glede na pulzirajočo gmoto teles, ki ni niti enkrat popustila pred odrom, so naredili točno tisto, kar vse večje število oboževalcev privablja na njihove koncerte. Bili so iskreni, spretni z instrumenti in prijazno zaskrbljeni, ko so zagledali krvavečega člana publike, ki se je v tok dogajanja očitno izjemno vklopil. Pevec je iz sebe bruhal energijo in direktne osebne izpovedi. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je publika skladbe znala na pamet in se vživela tako, kot smo pri nas morda navajeni na metalskih koncertih, povsod drugje pa velikokrat srečamo predvsem intelektualno izgledajoče obraze, ki postavajo naokoli, se zamišljeno praskajo po bradah in v najboljšem primeru pozibavajo v napačnem ritmu.

Koncert, ki je prisotno domačinsko publiko v slabo uro kratkem nastopu povsem razgrel in zadovoljil, je našo odpravo razdelil na dva pola. Dve petini sta bili povsem potešeni, tri petine pa skeptično neprepričane. Nekje v žgoči debati, ki se je trudila biti kultivirana, je padel tudi argument, da imajo La Dispute adolescentna besedila. Hja, če so družinski odnosi, prijateljstvo, ljubezen, medosebne stiske, strah, tesnobe in upanje v boljši jutri le stvar adolescence, potem je temu najbrž res tako. Če pa se lahko strinjamo, da so to enako pomembne in misli begajoče stvari tudi kakih 10, 20, 30 let po prvem na skrivaj zaužitem pivu, potem so dečki zadeli bistvo svoje tokratne turneje. Drži pa tudi to, da bi bilo za njihovo nadaljnje ustvarjanje smiselno, da se morda lotijo še kakega drugega spektra človeškega obstoja. Tudi trpljenje je tema, ki se nekoč izpoje v svoj bridki konec. Na Dunaju pa je bilo kljub temu katarzično prijetno – in na poti nismo povozili niti ene same srne! Slava nam!

Na Dunaju je 20.1. rakuna v zrak vihtela hurtmyselftoday.

4x1=1

1

Tovariš Strmoglavljen

Specialkin One Man Band Festival se je pričel s tako rekoč neopaznim prihodom zadržanega Tovariša Strmoglavljena na desnosprednji kvadrant odra, poleg podija, očitno bogato založenega z izplenom glasbene učilnice kake kraške osnovke. Piščali, ropotulje, kitara, Tovariš si je kot otrok v slaščičarni prilaščal vse, kar mu je prišlo pod prste ter v kombinaciji z mantričnim vokalnim izražanjem slikal halucinogene etno pokrajine, ob katerih bi si človek zaželel teleport nekam v Atakamo z in-flight obedom pejotla. Bistre glave Tovariš sicer ni najbolj prepričal, se je pa proti koncu nastopa nepričakovano in prav simpatično postavil na glavo in poskrbel za izviren "WTF" moment.

1+1

Alpha Strategy

Do strateške napake je prišlo ob nastopu Alpha Strategy (see what I did there?), saj je ob prvih zvokih iz dvorane prednost obdržalo postavanje na mrazu ob tobačnih hlapih, nevedoč, da ima Kanadčan v načrtu zelo kratek nastop. Tako kratek, da je ob koncu publika negotovo pogledovala naokoli, ali je to res že to. Tisto malo ujetega je zvenelo sicer povsem všečno, morda še najmanj neobičajno od vseh nastopajočih in tu pa tam približujoče se celo plesnosti kakega Venetian Snares-a. Za kaj več pa ni bilo časa.

1+1+1

iT / Irena Tomažin

V objemu publike je obvratni kotič Menze zavzela iT / Irena Tomažin. Izmenično prikupno zmedena in očarljivo coprniška je prekladala kasete in diktafone, se nasnemavala in presnemavala, nagovarjala in pela, vseskozi pa vztrajno, a nevsiljivo vsrkala prisotne v svoj edinstven svet, kjer je šepet bolj uničujoč kot najglasnejši krik, tisočkrat ponovljena beseda pa lepša kot katerikoli sonetni venec.

1+1+1+1

Zack Kouns

Zack Kouns itak ni imel možnosti. Bil je pač še en tam gori na odru, ki se nekaj zvira okoli raznih elektro-audio gedžetov in tuli v mikrofon, kar bi bilo pa Alpha Strategy sicer povsem na mestu, po Ireni pa je izpadlo odvečno, celo moteče. Morda se je tega zavedal tudi sam, saj je tudi on precej hitro zaključil. Je pa vsaj že par ur pred festivalom poskrbel za kratkočasenje z eno svojih boljših anekdot o trolanju biker barov po južnih ZDA. Organizatorjem tamkajšnjih koncertov je namreč najprej poslal njim všečne demote, na dejanskem nastopu pa je v gatah skakal po mizah med navijanjem saksofona, kar mu je v enem izmed barov prislužilo tudi krepke batine s strani nezajebantskih motociklistov. Teksas, stari, Teksas.

________________________________________________________________________________________

Črto pod One Man Band Festivalom je 17.1. v Menzi potegnil ofcar.

Sadje, John in matematika

In tako je spet minil en tak fleten večer na Metelkovi, ko je turobni del Garfieldovega najbolj osovraženega dneva že mimo, razgrajaški konec tedna pa je vseeno še preveč oddaljen, da bi si upal privoščiti preglobok pogled v steklenico in s tem povezane nočne prigode. Na take večere se še toliko bolj prileže ležerno konzumiranje žive godbe, tokrat dobrodušno servirano iz cekarja tete Rnka Rnka prek para okusnih francoskih math rock zasedb.

Sprva je navdušil energični trio Papaye, v katerem je kot poseben lik izstopal bobnar JB s flegma kajenjem med neusmiljenim lomljenjem algoritmov levo in desno. For your viewing pleasure, v dveh delih, vključno z bonus scenes šetanja po Gromki v iskanju moneyshot kadra:

Drugo polovico francoske aritmetike sta zatem predstavljala bolj umirjena in žal tudi manj interesantna zgovorneža John Makay, ki sta svoj primanjkljaj računske briljance dopolnjevala z zabavnim anglo-frankovskim žlobudranjem s publiko. Še zlasti bobnar je imel veliko za povedati, kar je dal slutiti že v predkoncertnem klepetu ob aperitivu šnopca (courtesy of Rnka Rnka, slava organizatorju!), ko je brez prestanka med drugim razložil vse o svojem rodnem mestu (tam je pisal Jules Verne, veste) ter o prihajajočih francoskih predsedniških volitvah (vsi kandidati so zanič, d0h). Kaj je živahnež trosil na odru, pa si lahko ogledate v sledeči miniseriji:

Au revoir!

16.1.12 se je v Gromki udobno počutil ofcar.

Kaj potrebuje glasbenik

Priznam, priznam, naslov je nateg. Zavajujoče oglaševanje v upanju na ekstra klik s strani kakega uspeha željnega garažnega benda. Jebiga, blogging ist krieg! V resnici nimam pojma, kaj nuca muzičar, da mu "rata". Če bi vedel, bi bil pač uspešen muzičar, d0h. Oziroma glede na svojo koordinacijsko telebanskost in profesionalni pristop k rekreativnemu konzumiranju vodke bi bil bolj verjetno lovec na talente pri kaki ukrajinski založbi, v nobenem primeru pa ne bi bil tukaj zdaj, zmačkan know-it-all blogger. 

Mi je pa dokaj jasno, česa glasbenik NE potrebuje, da se zlije s poslušalčevim uhljem. Študija primera: duo Incurabili. Gremo!


Glasbenik ne potrebuje:

• bežigrajskega stadiona, Wembley arene ali Cankarjevega doma. Zadostuje plac s kakimi dvajsetimi kvadrati, šankom in kotom, v katerega se postavi opremo in špila, iz oči v oči par centimetrov od okoli nagnetene publike. WC je dobrodošel, a ne nujen.
• dvometrske dile efektov, sedemnajst činel različnih velikosti ali koncertnega klavirja. Zadostuje par kitar s feršti, takisto par bas bobnov s skromno činelco na vrhu in potem kar mu pač pride pod prste, bodisi stojalo mikrofona, po katerem tapka s palčkami, bodisi ropotulje, naključne žrtve turistične nakupovalne mrzlice v Mehiki. 
• pet tisoč megavatnega reflektorja, dvajsetmetrskega zidu LCD zaslonov v ozadju ali tropa zdresiranih akrobatov. Zadostuje par vrtnic, ki poplesujeta pod udarci bobna, v katerem domuje lončnica, pa je. Preprosto, a estetsko.
• triurne setliste, nabasane z vsemi hitiči, obskurnimi B-sidei, nepotrebnimi priredbami (heh, nepotredbami) in improvizirano polurno solažo. Zadostuje slaba ura kvalitetnega bluzenja, dovolj za potešitev, a ne za prenažrtost.
• razvlečenih medgovorov, neprestanega zahvaljevanja ali podžiganja publike. Zadostuje kak dovtip in klic na šank za pivo, komunicira se itak prek glasbe.

Ne me zdaj narobe razumeti, seveda ni nič slabega, če glasbenik ima kaj ali vse od naštetega. Point je pač v tem, da sta Incurabili v izložbi Repete bara dokazala, da za dober špil ni treba veliko. Za slabega pa nima smisla iskati izgovorov.

V Repete baru se je 29.12. z Incurabili okrepčal ofcar. 

Dnevnik nenaključnega dogodka!

12. 10. 2011 16:44 internetna korespondenca

A: Neki mormo sfurat še. Neki specialnega.

B: Pizda ja, bi blo fajn.

A: Dej mejmo event ob koncu leta, vse kar se je dogajal dvačuka enajst, pa after. Pa se rola sam produkcija 2011.

B: Zakon. Jst sm za!

A: Kva bi mel zaene bende?

A: Alo??

--- B. is currently offline ---

A: Bom dal na mail, da vsi vidmo!

16. 12. 2011 16:45 Tolstojeva ulica

Pred hišo, no, natančno, eno stavbo stran, ustavi siv karavan. Bradati mož pogleduje proti mojemu nezaupljivemu pogledu, ali je vozilo pravo ali ne. Je! Akcija.

Najprej FDV in podhod. Potem še center in Trnovo. Lepilni trak leži na polici pred menoj, plakati v roki. Akcija! 

18.12. 2011 14:03 Bežigrad

Na avtobusni postaji Brinje zmrzujem do prihoda zeleno-bele “stonoge”, ki me odloži na Bavarcu, kjer že čaka modra kapa, z namenom, da v rdeče-črno obarvava še preostanek starega mestnega jedra. 

18. 12. 2011 17:19  Iz centra proti Bežigradu

Utrujen! Peš si utiram pot nazaj proti Bežigradu in vmes kot pravi mali gverilec grizem lističe lepilnega traku, jih natikam na robove velike ploskve kartona in jih šopam. Električne omarice, oglasne deske, podvozi, izložbe ... Cela Ljubljana je rdeče-črna. Cela Ljubljana je dvatisoč11.

22.12. 2011 15:48 Joe Pena's

Vegetarijanski burito mi ne gre in ne gre po grlu, kjer se je že nekaj ur pred tem ustavil debel cmok. 

22.12. 2011 16:12 Trubarjeva

Zvoni telefon. Ena tretjina Specialke preostanek celote že drugič opozarja, da zamujava. Pospešiva korak. 

22.12 2011 20:33 pred notranjim vhodom Gala hale

Holoclause v pripravljenosti čaka na prvih sto obiskovalcev, ki so prejeli takšna in drugačna darila Specialke in vseh udeleženih izvajalcev večera. Mega velik daril! Dvatisoč11 štarta!

22. 12. 2011 21:03 Gala hala - oder

The Canyon Observer v tesnobno temačnost zavijejo prve prišleke in Gala se v tem trenutku še polni. Z novim kitaristom, ki je za svoj prvi nastop še nekoliko prepustil prednost sencam luči, so pokazali zakaj so trenutno najbolj vroče železo slovenskega podtalja. 

22.12. 2011 21:47 Gala hala - pred odrom

Živi, pevki ljubljanske hardcore zasedbe Joko Ono, se želja, da bi se na njihovem nastopu ljudje gnetli v prvi vrsti, ne izpolne povsem, zato si jo izpolne kar sama, z manjšo, predvsem bolj statično, pomočjo Žige, kitarista taiste zasedbe. Pet rezkih krikov, ščepec prerivanja, gumbi na 11 in Joko Ono se izgubi v temi.

22.12. 2011 22:17 Gala hala - oder

Čao Portorož je rock. Je čisti, direkten šus v glavo rock. Publika se ne zgane preveč. Bas gruva noč. “Osam deset četri” pa še danes odmeva v ušesih.

22. 12. 2011 22: 23 Gala hala - zaodrje

Vihtijo se palčke, ogrevajo roke, narezki izpraznjeni, v hladilniku sameva samo še nekaj rdečih. Uzrem znan obraz. Pogovor je nemogoč. Bas gruva noč.

22. 12. 2011 22:59 Gala hala - oder

Novo ime slovenskega podtalja, člani pa že stari znanci tega, Werefox povsem pod oder zgnetejo največje število ljudi do tedaj. Sonična kitara, čuten vokal in energična ritem sekcija testirajo zmožnosti publike. Njihov tretji koncert se izkaže za najboljšega do sedaj. Ob koncu še pristna ovacija publike “Bekko, fušaš!”, prijazen nasmeh in konec.

22.12. 2011 23:28 Gala hala - oder

Škm banda udari po Rdečem in Janki. Pogled proti izhodu na obraz nariše nasmešek. Glave poplesujejo, Holoclause pa se še vedno zadržuje pri medenjakih, opazim.

22.12. 2011 23:44 Gala hala - merch stojnica

Mirno. Pogledi uprti v prekmurski četvorček, ki žanje sadove dva-enajstega, desetega, devetega in še kakšnega pred tem. 

22. 12. 2011 23:48 Gala hala - šank

Zapazim znan obraz, ki deluje, kot da odhaja. Spravim jo nazaj pred pult, naročiva liter ohlajenega in prisluhneva Nini. V tistem trenutku iz pločevinastega roga že hromijo znani napevi.

23. 12.  2011 00:18 Gala hala - oder

Nina Bulatovix melje še zadnje atome moči obiskovalcev in daje vedeti, da za polovičarstvo ni priložnosti. Moči mi pehajo. Pulz raste. Prvič sukam glasbo za dejansko publiko. Ideja, ki se je zdela še pred uro povsem odlična, mi postaja pravo breme.

23. 12. 2011 02:00 Gala hala - mešalna miza

Brskam po seznamu vnaprej pripravljenih pesmi. Parenthetical Girls - Handsome Devil se zdi prava izbira. Gala hala pa se počasi prazni. Moči mi pešajo.

23. 12. 2011 02:48 Gala hala - mešalna miza

Na uho dobim krik “še 15 minut”. Pokimam. Ljudje pa se prično v tistih trenutkih vračati.

23. 12. 2011 02:53 Gala hala - mešalna miza

CD predvajalnik zavzame Krejzer. Za seboj pustim dve žrtvi. Kapo in pulover. Tema počasi pada na oči.

23. 12. 2011 03:14 Nekje na Metelkovi

…

V vseh vlogah enega koncerta se je preizkušal Definedivine.