19. 5. 12

Pijana rakuna, mrtev konj

Mnja, kaj češ - namen sva imela dober. Prideva na špil, spijeva morda kako pivo, po koncu posnameva intervju. Ko je delo zaključeno, mirno odklopiva možgane, da ledvice lažje procesirajo alkoholni vnos in veselo praznujeva vsemetelkovsko 43. obletnico Radia Študent.

Dober namen, slaba izvedba. Že ko sva se dobila pred Channelom, sva bila oba trdno prepričana v obstoj roza slonov, ko pa sva okoli pol ene zjutraj v bekstejdžu obkolila peterico članov Deadhorse in njihovega šoferja, so bili argumenti le še močnejši. K sreči so bili mladeniči in mladenka dobre volje in so naju ustrežljivo prenašali. Rezultat: dobrih štirideset minut dolg pogovor, ki je minil kot bi mignil. No, vsaj meni. definedivine, ki se je ves čas potil za ročno kamero, me je po koncu lahko le pošteno preklel.

Skratka, celoten intervju, ki je bil v precej skrajšanem obsegu objavljen tudi na Šouviziji, je v treh delih na voljo spodaj. Vključno z debatami o arašidih na poletu, romunskih kopelih in morda celo še čem glasbenem.






definedivine-u je življenje 11.5. zagrenil ofcar.

16. 5. 12

Banane, seks, otroški vozički in Dub Trio

Oktobra 2010 se je v Gala hali mudil newyorški trojček Dub Trio in skupaj s Tweak Bird, ki sta dan pred tem svoje odžgala v Channelu Zero, poskrbel za koncertno precej sočen, masten in slasten vikend. Preden se je trojica podala na oder, mi je z njo uspelo spregovoriti nekaj besed - te so se v spodnji obliki znašle v reviji, kjer jih verjetno ni prebral nihče. 

Toda glej ga zlomka, Dub Trio se vrača. V nedeljo bodo fantje, znova  v Gala hali, poskrbeli za eno od tistih nedelj. Be there or be square!



Hladen oktobrski sobotni večer: pred Gala halo na Metelkovi najbolj vztrajni še vedno obračajo nikotinske zvitke, najbolj navdušeni pa v pričakovanju sonične poslastice zavzemajo svoja mesta pod odrom. Medtem gologlavi moški v zaodrju lupi nič hudega slutečo banano. Precej običajen tropski sadež – ni ne velika, ne mala, ni zelena, pa tudi gnilo črna še ne. Počasi izgublja svojo pikasto obleko in tik preden se ji zgodi še tisto nekaj hujšega, banananjam neusmiljeno pripomni: »Preden grem bobnat, si privoščim banano. Banana je skorajda pogoj za dober koncert. No ja, pa tudi za seks.«

Zdi se, da je omenjen ritual ena izmed tistih malih in hkrati edinih rutin, ki si jih lahko neprestano koncertirajoči glasbeniki sploh lahko privoščijo. Še več; newyorški Dub Trio je zaradi konstantnega koncertiranja celo nov material primoran pisati kar na poti. »Na tokratni turneji smo napisali šele nekaj malega,« pojasni basist Stu Brooks. »Ker letos še nismo bili veliko doma, je ta čas dejansko edini, ko lahko ustvarjamo.Trenutno se ukvarjamo s številnimi projekti, veliko stvari nam leži na plečih…« 

»Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja …«
Rohnenje težkega rocka, ki se mestoma potopi v odmevajoče globine duba, na trenutke pa odjadra v shoegazerske širjave post-rockerske zasanjanosti – tipični dubtriovski glasbeni izraz, ki mu je bend vlil življenje potem, ko je nekaj časa z dubom zabaval goste različnih newyorških restavracij in barov. Ob omembi tistih, na videz že precej oddaljenih hišnih koncertov, se vsi trije člani benda: bobnar Joe Tomino, kitarist DaveHolmes in basist Stu Brooks nekoliko zamislijo – zdi se, kakor da želijo, zatopljeni v spomine, podoživeti nekaj tistih že davno minulih trenutkov. »Mislim, da smo takrat vsi skupaj tehtali le kakšnih sto šestdeset kilogramov,« se pošali banananjam Tomino in v enaki maniri tudi nadaljuje: »Takrat smo služili velike denarce!« Ko se svojemu nekdanjemu finančnemu stanju trio nostalgično nasmeji, Brooks nekoliko resneje nadaljuje: »Nekaj časa smo neprestano igrali v nekem južnoafriškem lokalu. Svojo veščino smo popolnoma izpilili. Igrali smo tisto, kar smo želeli, glasbo smo delali zaradi nje same. In za zabavo. Mislim, da so ljudje to dojeli. To je to.« 

Svojo barsko pot je takrat zgolj dubreggae trojček začel brez imena, kaj kmalu pa je to enemu izmed lastnikov restavracij začelo presedati. Ker so gostje morali vedeti, kakšna glasbena zasedba jih bo zvečer zabavala, je na vrata preprosto zapisal Dub Trio. »Zatem se je naša glasba začela razvijati,« pojasni kitarist Holmes. »K dubu smo začeli mešati še druge žanre: rock, metal, elektroniko … Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja, marsikdo, ki nas ne pozna, pa ravno zaradi imena predvideva, da smo reggae bend.« Medtem, ko Holmes ime tria navaja kot občasno oviro, se Tomino s tem niti slučajno ne strinja: »Zame osebno to ni ovira. Če nekdo po pomoti pride na koncert, je pač tam. Predvidevam, da ima ušesa, ki delujejo – glasba mu je všeč ali pa ne. Če mu ni všeč, lahko odide – hvala za denar – če pa mu je všeč, naj ostane. Tako si pridobiš oboževalce. Ime ni ovira. Ovira je podražitev bencina na štiri dolarje za galono, medtem ko smo na turneji.«

»Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo.«
Potem, ko je Dub Trio svoja prva dva studijska albuma posnel za založbo ROIR, je tretjega z naslovom Another Sound Is Dying izdal pri založbi ameriškega glasbenega multipraktika Mika Pattona, Ipecac Recordings. Še preden pa so člani benda Pattona sploh spoznali, so mu predlagali, da bi za eno izmed njihovih pesmi posnel vokal. Vedno lepo počesani Patton, najbolj znan kot frontman zasedbe Faith No More, je predlog z veseljem pozdravil – nastal je komad Not Alone. »Prvič, ko sem ga slišal, sem dobil kurjo polt,« z navdušenjem razlaga Brooks. Posneto pesem je Patton uvrstil tudi na plošček svojega projekta Peeping Tom, v okviru katerega se je trio tudi dve leti mudil na turneji. »To, da smo z njim koncertirali dve leti, je precej čudovito. Resnično je vreden spoštovanja, hkrati pa je zabavno delati z njim.«

Malce bolj zadržano se metalski dubtrojček spominja turneje, na kateri so kot Peeping Tom ogrevali za britanske stare rock legende The Who. »Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo,« se spominja Brooks. »No, morda so se ljudje v resnici drli le The Who. To pa se sliši precej podobno kot buuuu.« »Mislim, da je bilo tudi vmes dejansko tudi nekaj bujev,« se kislo nasmehne Holmes. »Če za vstopnico plačaš petsto dolarjev pač ne želiš poslušati predskupine.«

»…vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo.«
Ko banane ni več, Tomino pa se zadovoljno smehlja, si bend vzame še nekaj minut za sprostitev in pripravo – Brooks najverjetneje skadi še nekaj čikov in svoj nepogrešljivi zeleni zvitek veselja, ki si ga je pripravil že preden se je intervju sploh začel. Medtem se Gala hala še vedno vztrajno polni. Nadobudni glasbeni navdušenci, ki so si priborili prvo vrsto, z velikimi očmi občudujejo vrsto pedal, ki ležijo na odru. Kmalu zatem glasba utihne, zamenjajo se luči in na oder mirno prikoraka obljubljeni trojček. Dvorano brez odvečnih besed napolni s težkimi kitarskimi rifi, na trenutke pa jo izprazni in sprosti s počasnimi, odmevajočimi dub ritmi in plavajočimi post-rock melodijami. Rohneče kitare, težka bas linija z dodatkom sintov in mnogoterih efektov: tehnično izpopolnjena hipnotična instrumentalna celota, ki zasanjanemu poslušalcu pripoveduje zgodbo. »Vsak večer, ko igramo,se v posameznih pesmih sprostijo različna čustva – vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo,« razmišlja Holmes. Dub Trio upravičeno velja za zasedbo, ki jo je brezpogojno treba videti v živo. »Vsakič, ko smo na odru, improviziramo – vsakič je malo drugače,« pojasni basist. »Podobno kot pri džezu, kjer je osnova nedotaknjena, a je čeznjo mogoče improvizirati. Na določenih delih lahko vsi trije proizvajamo različne zvoke, s katerimi oblikujemo nekakšen pogovor. Če nas pridete gledat več zaporednih večerov, vsakič dobite nekaj novega.«

Možnost instrumentalnega igračkanja, preigravanja po trenutnemu navdihu in improvizacija so dejavniki, zaradi katerih se trio z veseljem mudi na turneji kot spremljevalni bend ameriškega judovskega reggae izvajalca, ki sliši na svoje hebrejsko ime Matisyahu. Medtem, ko je Holmes v svoji bogati zgodovini med drugim sodeloval z reperjem Mosom Defom, Brooks svoje veščine pokazal na posnetkih 50 Centa, Tupac Shakurja in Macy Gray, Tomino pa koncertiral s hip-hop zasedbo Fugees, se zdi, da jim je sodelovanje z Matisyahuom skorajda najbolj pri srcu. »Njegova glasba temelji na svobodi, veliko je improvizacije, solov in odkrivanja novih teritorijev. Rad ima naše igračkanje, rad podira glasbene meje in všeč mu je, to kar k njegovi glasbi prinesemo mi,« iskreno razlagata Holmes in Tomino, na kar se Stu – s cigareto v roki, seveda –z amisli: »Na katerem tako velikem koncertu bi še lahko imel toliko svobode? Mislim, da na nobenem.« 

Nov album v stilu polaroida
Medtem, ko so Dub Trio v zadnjih dveh letih precej časa preživeli na poti, so se posvetili tudi snemanju prihajajočega albuma. S pomočjo hitrosti producenta Joela Hamiltona so si privoščili le kratko enotedensko seanso. »Hitrost je dobra, ker ni kolebanja. Enostavno vse pustiš, kot je, in na koncu izpade čisto OK,« razloži kitarist, medtem ko Tomino čuti potrebo, da Hamiltonovo izjavo ponazori še z metaforo: »Tako kot fotografija. Lahko jo narediš z digitalnim fotoaparatom ali pa polaroidom. Če jo narediš s polaroidom, jo mogoče lahko skeniraš in če imaš čas, se z njo zajebavaš v Photoshopu, lahko pa preprosto obdržiš original.«

Kot pravijo, nov plošček obeta nadaljevanje tega, iz česar so vedno izhajali, le da so tokrat naredili nekaj vznemirljivih drugačnih zavojev. Album naj bi zvenel še težje, hkrati pa se na njem bojda pojavijo celo njihovi vokali. »Ha ha, na njem je mogoče slišati vse naše glasove. Ne moremo pa tega točno pojasniti – ploščo si morate kupiti in slišati sami.«

»Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima.«
Dub Trio si je v letih obstoja prislužil naslov izvrstnega, tehnično izpopolnjenega živega benda. Je ena izmed tistih zasedb, ki s svojo glasbo uspešno kraljuje rockovskemu podzemlju, brez da bi se – narava glasbene zvrsti jim to namreč preprečuje – vrteli na večjih radijskih postajah. »Mislim, da je radio sranje,« se razhudi Holmes. »Vrtijo tisto, kar jim zapovejo založbe. Mi ostajamo zvesti temu, pri čemur smo začeli. Uspešni smo zato, ker počnemo tisto, kar želimo.« »Enkrat so nas zavrteli na radijski postaji K-Rock . Mislim, da je šlo za pogovorno oddajo o seksu,« se spominja Brooks, Tomino pa ob malce sarkastičnem muzanju hitro doda: »Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima. Le kako bi ju sploh lahko ločili?«

Medtem, ko trio ni ravno ljubljenec radijskih postaj, pa je že navdušil nekaj filmskih ustvarjalcev, ki so mu ponudili sodelovanje pri snemanju filmskega soundtracka, a so ponudbe zaradi zaposlenosti zavrnili. »Vedno, ko nam kaj ponudijo, smo na turneji. Za tako delo moraš biti vedno na razpolago producentom, režiserjem in vsem, ki pri tem sodelujejo. Zato priložnosti še nismo izkoristili. Jo pa nekoč definitivno bomo.« 

Chicco je boljši od Maclarna
Proti koncu intervjuja v zaodrje prikoraka fant s pankersko irokezo, z nosa, ušes in ustnice mu visijo težki piercingi, opasan pa je s težkim delavskim pasom z raznoraznimi pripomočki.»Matt! Pridi sem,« povzdigne glas Tomino in predstavi svojega kolega: »To je Matt, slovenski kralj!« Matt ali po domače Matej Gobec, je tonski inženir, ki trio spremlja na evropski turneji. »Odkril ga je naš menedžer,« razlaga bobnar.»Matt je tisti, zaradi katerega vse skupaj deluje. Je tudi tisti, ki nas je danes spravil iz težav s policisti. Je popolna izbira za Dub Trio. Ima jajca!«

Medtem, ko člani benda v Evropi živijo privlačno rock življenje, navdušujejo publiko, dajejo intervjuje, si po koncertu  privoščijo kozarec vina in skadijo občasen džoint, jih na drugi strani velike luže čaka dokaj normalen vsakdan.»V New Yorku nismo igrali že šest ali sedem let,« razlaga Tomino. »Sploh ne vemo, kakšna je dandanes glasbena scena v tem mestu. Ko smo doma počivamo – pravzaprav dom pomeni počitnice.« Še več; medtem, ko vsi trije že nosijo poročne prstane, bo bobnarja doma kmalu čakal tudi dojenček. Kakor pravi sam, bo s tem tudi on postal del, v svoji soseski vse bolj modnega, sprehajanja zotroškim vozičkom. »Nabavil bom voziček znamke Chicco. Odločal sem se med njim in Maclarnom. Chicco ima vgrajen tudi sedež za v avto in pladenj za otroka, pa tudi zate – gor lahko postaviš kakršnokoli sranje želiš.«

Ko Dub Trio odžaga še svoje zadnje riffe, obiskovalci nemudoma planejo v hrumeč aplavz, podkrepljen s predirljivimi žvižgi ali preprosto od navdušenja odprtimi usti. Navdušenost nad matematično natančnostjo in glasbeno popolnostjo performansa brez nepotrebnega afnanja, odvečnega govoričenja ali zabavanja občinstva – spomina vredna izkušnja glasbenega šova, ki je šov zaradi glasbe same. Šele ko odloži palčke,se Tomino približa občinstvu in se skromno, skorajda sramežljivo, zahvali za bučen aplavz. Nekaj minut kasneje se člani benda pomešajo med svoje oboževalce, potem pa se kmalu odpeljejo proti topli postelji. Ali kakor je povedal Brooks:»Najverjetneje bom končal pri video pogovoru s svojo ženo, zatem dvanajst minut nepremično ležal z obrazom dobesedno navzdol, kasneje pa po nekaj minutah CNN-a zaspal.«




2. 5. 12

Intervju: Cancer Bats

Bilo je kake tričetrt ure pred dogovorjenim terminom, ko sva se dva rakuna na končno sončno popoldne potikala okoli Metelkove, čakajoč intervju z razbijaško divjaškimi Cancer Bats, ki s svojim predanim mešanjem različnih metal, punk in HC vplivov vztrajno pridobivajo na zloglasnosti. In seveda poslušalcih. Skratka, tam pri bližnjem Mercatorju je mimo naju šla nekam znana faca. "Ti, ti si pa un, un od Cancer Bats!" je bil moj profesionalno odjecljan nagovor in zlomek, res je bil Liam, vokalist, ki se je v nadaljevanju izkazal za pravo nasprotje svoje energično besneče odrske pojave - prijazen, iskren in zelo zgovoren poba naju je povabil, naj kar tam ob kavi opravimo intervju, ki se je prelevil v enourno klepetanje in zajebavanje, kasneje nadaljevano še pred in po odličnem koncertu, Cancer Batse pa predstavil kot bend, ki se za zabavo odloči odigrati šest razprodanih koncertov v 24 urah, zna svoj celoten katalog v živo (in zato tudi z veseljem ustreže glasbeni želji določenega rakuna, wiii), tistih 60 dni na leto, ko ni na turneji, pa komaj čaka, da se nanjo vrne. Bend v pravem pomenu besede.

"Uradni" del četrtkovega druženja, necenzuriran in nerezan, si lahko ogledate spodaj, intervju pa je v skrajšani obliki objavljen tudi na Šouviziji. Hail destroyer




Za pokušino pa prisluhnite še prvemu komadu AxeWound, Liamovega sveže novega projekta s člani zasedb Bullet For My Valentine, Rise To Remain, Pitchshifter in Glamour Of The Kill.



Za Golden Tanks je Liamu 26.4. težil ofcar.

23. 4. 12

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Predzadnji dan


Koprivnica,popoldan okol 5h. Sonce,mal se zajebavamo po mestu. Perc reku da je podobna mestu iz trumanovga sova. Se strinjam. Verjetno se vsi,ovci pa film ni bil vsec. Klub se imenuje kugla. Mi je vsecen,sam bekstejdza nima. Mal zivcni gor pa dol,gremo v najblizji lokal. Pogled mi skoz uhaja levo k deklinam. Mi ga vrne nazaj punca s kratko cupo. Ko odhajamo ji recem cav,tako da ne slisi in mi samo prebere z ust. Odvrne mi bok (tko sm js prebral z njenih). Dost. Peri,zanic tobak s pumpe,peri. Ob 11h prvi bend moskau. Wau,kapo dol. 18 letniki,hude ideje,bas linije,minimal bobn,nik kejv vokal. Zelo zelo uzivam. Od lokalnega benda dobim odlicne vibracije,takih ze dolg ne. Vec punc na koncertu kot tipov. Neverjetno! Mare zgoraj brez za sankom igra techno vikinga. Sem reku da je zival! Spet opazim kratkolasinjo,mjami.
Nebi se konca,ne se domov. Predobra ekipa. ce bi primerju tole turo z ritmi, bi bil to kraut. Kik kik kik kik/sner,kik kik kik sner. Konstanto smejanje,cudne interne zajebancije potegne neko drugo osebe iz tebe. Paa ne vem,al pa je enostavno tok dobr da kr ne mors verjet. Mareta razglasim za kralja ture. V angliji je bil to perc,pa nebi zdj o tem zakaj.  Mal sm skrenu s poti. 
Jaa,tehno viking pride na oder suporta ga ovca (ki ljubi na pande) na bobnih. Izvrstno bolan bend teledva the kojn. Blaz snema. Glih med razmisljanjem kaj se je se zgodilo skor kres. Uff,pa se klic fotra. Pocas bo realnost udarla po buci. Po radiu velvet underground. Paa ja spet skrenu,hehe. Pa usen mi je. Pri zadnjem komadu the kojn,uletim za bobne js kao da bi razfaku. No bil je fail. Namest da bi zacel tko k smo se zmenl,sm sel kr neki druzga in sli smo vsak po svoje. Tko je ce bobnar zajebe. Folk ploska se usen. Jooj kok res kul ljudje tuki. Se mi zdì k da tuki ne poznajo kaj je slabo. Ampk to je ze viski,pa mogoce se baga od prej. Mi smo tud kr kul odspilal,mal bl sm bil zivcen kot ponavadi,na konc kr metu palcke v blaza k se mu je kabl zjebu in je sel 10sek prej iz odra. Da fak sj ni nc kriv,a jebi ga. Ludi slovenci. Po spilu sem bil neki cajta odsoten a prisoten. Ovca in mare sta delala pizdarije in mare je potalu mal celnih naokol. Smeh. Dvojneviskikole. Vsen za vse zenske,ceprou jih je blo kr neki. Vlasta popic! Odlicni. Viking razturava dalje. Pijemo, pricamo o muski. Mal blekaut. Pod proti spanju. Z aljazem zbagava,se smejiva in zaspiva. Zutri kafa,pa debate o veceru. Mareta je baje nosila luna in je prestavlu posode po fletu. In za konec polaroidna fotka. Hipsterkul! 
**konec**

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 6.

Zagreb. Medika. Plc hibrid roga in metelkove,odlicno. No ampk prej meja in tezave s hrvati seveda. Neki so sral z ata karnetom,ker oni niso vedl kako se zrihta in valda majo oni prou. Ker so cari,mi pa slovenci. Kurci eni matr jim.
No ok, medika...jedu solato in bil cist zadovoln. Opral si glavo in zobe,vriskal od veselja. Potem za sank po vukovarko pivo-superphun! Aljaz najdu za kadit,vglavnem noro. Za piko na i,so uletel pregl,separd in ursa. Trema narasla,ampk ful vesel. Recenzijo koncerta nj kr rakun sam napise,sej dobr slis. Pol smo se ga napil z viskijom. Separd mi zlomu zapestje :-)
Se ne spomnim dobr o cem je sla debata. Zjutraj najdu zobno krtacko v zadnjem zepu kavbojk in ni bla moja. Slab spomin,krajsi report. Baga,fast food. Khm,zagreb premore kr nekaj micnih deklet,velik hipsterk. Ampk mogoce mal bl fensi hipsterke. Uu zraven solate se lazanja,huda! Spomnim se se gina. Potem me je zmankal in smo sli kr spat stuk visje od plca za koncerte. Ogromn plc,se kr zgubis notr. Uglavnem zabavno. Zdj se pelemo v koprivnico. Mamo sonce,ucer je bil isto. Hehe,rakun d nous pozabu vase voznje oment. Pozdrav

Za RC se z Balkana javlja Luka Cerar

19. 4. 12

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 5.

Zgodi popoldan prispelì v Subotico, se zabil v prvi pajzl ker je blo mrz, pa mokre noge zard dezja. Nalijemo per. Po drugi rundi smo ga ze cutl in se nm je odprl. Pogovori o ženah in otrocih. Vsak pove svojo storijo kako se je spoznal s svojo lubico ipd.. Bli smo pijani, smeh. Z Goranom smo se dobl pred neko goth katedralo k je mela razpoke, valda noben sliku. Gremo do Studia11. Kul plc, za snemat bende, pit in se druzt. Jedl smo testenine z gobam. Top! Po hrani grem zalezt na kavc. Vmes zgubimo mareta, ki ma kluče od kombija. Štala. Ovca: "js ga bom kr prebutu ej". Sevr mal živcen. Ostali sestavljamo scenarije kam je zginu-"ukradl so mu ledvìce, iskal je mrvo pa ga je krimič odpelu. Vmes Goran rece, da v klubu ni štroma. Baje se je že zgodl to k model ni plaču. Morala malenkost pade. Akustik večer brez Mareta, hehe. Ampak kar naenkrat se pojavi Marko, ki se je zgubu pjn in ni vedu kko nzaj. Ovca ga je tok vesel,da ga ni prebutu. Tud štrom je nazaj in gremo v klub Mladost. Jeej. Nizki stropi, oldskul mize in kavči, d best. Nrdimo tonske pijemo per, medico, jabuk. Spet mal pjani. Smejimo se k smrdimo, rumene gate, prhljaj, mastne lase, črno za nohtam. Kadimo k turki. Vse je kazal na to, da bomo igral sam Goranu. Pa se le pojavi prva obiskovalka. Blond, simpatična, lušne nogice, mogla bi igrt s svojim bendom z nami,pa jim je zbolu kitarist. Mal se cedijo sline. Pride tud nek panks, k visijo njegove slike po placu, super so. Septic, str 43 let, irukeza, dolgi modri nohti. Bi bil tak pr 43ih! The kojn začneta, folk se se kr nabira. Snemam, pijem viskikolo. Mjami. Bil dobr koncert, ampk mi je bil bolsi v Ck13. Pol gremo gor mì. Igramo tud Indian companion - nov komad, podobn Part chimp. Folka baje 30, največ do zdj! Odružimo kul, že kr nadrkani komade! Posravmo opremo, pijemo. Grem za šank po viski in me ogovori lušna starejša blondica. Pričava, ostali šli spat. Pijem s folkom. Pogovori o državi, vladi, muski. Punca začne neki srt, da je Srbija u kurcu in kok je ona ful kul k dela v Madridu, wao kok je kul. Grem mal po svoje in se zataknem pri drugi. Zlatana. U izi goth punca. Dela na tvju, pove da je stara 27 in pol. Smeh. Pričamo z nekim basistom. Folk mi daje za per. Pjn pospremim Zlatko do doma. Hoče začet igrt bobne. Dobr! Pičim nzaj. Megla. Na poti nek diskač, neki sumljivi tipi. Stečm na drugo stran ceste, se nrdim ninjo, drzim flaso v roki. Zard megle me niso opazl. Wuuh. Vesel. Mal pred studijem srecam 50letnico, trešrka totalna. Navijem ji tobak, hoče z mano in mì sledi. Jo spodim stran in grem spat na kavč k Aljazu. Jutro, kafe in gas do Zagreba. Mal dolgočasn report tole, ampk tko je. Budi dobar. Aii 

Za RC se z Balkana javlja Luka Cerar

18. 4. 12

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 4.
Novi sad-Ck13. Nl smo ze sviral ovdje s klopko za pionira in khudo. A pustmo zdj to. Zabijemo se v bek stejdz in nalijemo per. Pogovori tecejo o oliverju iz sarajeva, vcerajsnem spilu pa jasno o pandi. Ovca jo ljubi in jo ne more pozabt. Upam na tatu na stegnu. Mi prvi radimo tonsku. Pride nek folk v bek stejdz da se druzi. Odprt folk. Ful jih zanima metelkova,velik so slisal ampk nikol obiskal. Jst in ovca picìva po gin in per. K toj kul. Konjak kao ne,hehe. Sedim v gatah in vsi se mi smejijo. Hajcajo to centralno k da bi bla zima. Vglavnem,odspilal smo kul,mal impro na bobnih pri broadwayu (nov komad). Zaklucmo z no disko. 8 ljudi se je prslo druzt,2 sta se dejansko pripeljala do sm zard tega skripanja,svaka cast. Koncert se je snemu. Pmoje itak nmo dobil posnetkov,ker se noben ne bo pobrigu. No pol pa unedva norca the kojn uletita gor. Primem digitalca in mal odsoten fotkam. Dobr k kurba. Odspilala sta kul,bols k ucer. Panda pank! Turneja je najboljsa zajebancija. Se mi zdi da sm js najvecji tezak. Ovca bi rad tepu,pa raje se ljubi s pandami,mare je prevelka zival za ta svet,sevr itak konstantno umira od smeha,aljaz me spominja na bratranca in je cist d best,brate petar je pa mastermind za vsem tem. Pads u ritem in se enostavno soocis s stvarmi takoj,zraven se seveda smejis,ker si kr nekje in delas pizdarije na odru, v kombiju,na cesti in vse je bl smesno na turi. Nvem zakaj,pac je. Ni filozofije in zihr ni glavna glasba. Druzenje,zajebancija. Ne mors nicesar resno vzet,ker je brezveze. Pomislt mors mal na druge,se delat norca iz vsega in bla bla bla. Drek brezobrazen tece iz mojih ust. Skratka,gremo dalje. Fotkam, se smejim in se mam dobr. Dam susit vse majce in gate,ker sm ze brez. Podn. Ampk mi je vsec. Nrdim si gin tonik v pirovsko flaso in uzivam. Zmanjka cikov. Mare,aljaz in js picimo po steko marlicev in vodo. Dobr. Mal nalijemo in organizator ns pospravi stuk visje kjer so pojstle. Jemo pico,pijem per pa gin. debate o pandi,tepezu otrok,zivljenju. Gremo spat,po glavi se mi rola kojn muzika. 

Trenutno kafe v centru. Mogoce gremo neko trdnjavo gledat,kjer je exit. Ampk men se neki ne da. Bom sel pmoje nzaj spat. Zvecer subotica,wuhuu energije se veliko. Lp,pande.

Z Balkana se za RC javlja Luka Cerar.

17. 4. 12

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 3. 

Zemun. Fest klub. Zraven zemunskega parka. Luskan plc,mal je sicer spominju na orto. Tonske in sendvici. Amstel pred klubom,nek model razlaga o zemunski mafiji. Pa ne taki iz fuzin,ampk HC! Gledam zensko aerobiko cez okno in si mislm "jebs fest klub"...peri,ciki,mrva,debate. Prvi bend nek rock/funk. Ampk so mel sele 2spila do zdj. Kadim. Drug bend je bil while,bobn gitara. Bolsa k no age!! Pobiral stave kok folka se bo pobral domov k bomo janezi na oder prsli. Sevr zmagu. Reku je 70% :-D
The kojn sta jebala matr,men je nagaju stojal za ride. Kul spil. Potem baga,konjak,peri. Smenje. Gas proti fletu.konjak,ciki,baga. Prime me malo asociacilnost. Sem tih,gledam na eno oko. Kimam in odkimavam. Debate o muski,ampk se vrtijo v krogu in se ponavljajo. Grem spat k severju. Napad smeha za oba. Ne morm opisat zkaj,ker bi mogu bit rakun zraven,da bi dojel. Zadnji nocni dim in rolete dol. Jutro. Sevr ma sluzbeni klic,men nc jasn. Macka itak nimam vec. Sledi dopoldanski jutub in saut park. Do treh. Najvecja pica in fail videi na netu. Umiramo vsi. Organizator nino najvecja legeneda!! Ovca ma rad pande.

Nism se stusiru,ker sm hotu vidt se vec failov. Sli do kluba po opremo. Zdj velveti in autoput za novi sad. Ful je tzko opisat vse prek smsa,k se mi ne da tipkat. Bodi dobar rakun. Pozdrav od kavbojcev!




Za RacoonCore se z Balkana javlja Luka Cerar

16. 4. 12

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 2.


Tuzla. Jedno kozu muzla. Okol 6 ur pred klubom, nedeljsko popoldne - prazno mesto podobno Domžalam. Udarmo šetno po gradu. Kupmo alkohole pri sadju in zelenjavi in benzi. Potem sledijo tonske. Klub sprejme cca 300 ljudi, dobra oprema. 15 folka že naliva zuni. Iz njihovih telefonov se sliši glasba NL, dobri ljudi. Začnemo igrat ob 22h. Po prvem komadu moshpit, koncert odigramo perfektno. Folku se pele. Na The Kojn se moshpit še stopnjuje. Citiram starga tonca "ne znam šta ti je ovo, a zvuči dobro". Šenkamo majco, podpisujemo vinile. Z občinstvom gremo nalivat pa ferit na klopco. Dobri ljudi! Debate o lajfu in muski seveda. Ovca in Sevr kozlata. Dns kafa na benzi s šlapki na nogah. Prvi tuš in pranje zob. Zdj gas proti Beogradu.
PS: kupujem alko za zvečer.

Za RC se z Balkana javlja Luka Cerar.

Nikki Louder, The Kojn Balkan Tour Report

Dan 1.

Prvi dan ture za nami. Spilal smo v nekem lokalu/klubu FISKULTURA. Po nekaj pivih in zganju sta the kojn začela ružit. Ljudi blo 11, tud nekaj mičnih deklet se je veselo pozibavalo ob zvoku the kojn. Aja se pred špilom sta se vrtela NWS in NL. Nategnl so nas z ganjo in namest nje dobil obično mrvo. Po še pivih in žganju smo se dvignl na 800m nadmorske in če nebi blo megle bi se vidu skor cel Sarajevo. Organizator/lastnik kluba Oliver ma odlično bajto. Ful lesa in kul pse. Dons zutri zajtr, zdj smo bli na čevapih in kupl dzezve za kufe. Trenutno na poti v tuzlo, 200km. Igramo se z nekim bandom k sta baje 2 punci notr. Ouu yeah. Cheers NL, The KOJN in Mix majstr Aljaž.


Za RC se z Balkana javlja Luka Cerar.

25. 3. 12

[Recenzija] Balladero - Club Deuce


In the interest of full disclosure, ko sem prvič plonknil tale plošček v ploščkosuk, ga pognal in potisnil nekam v ozadje med velepomembnim preklikavanjem interneta, mi ni pretirano potegnil. Ni se mi zdel slaP, vendar mu tudi ni uspelo premagati najnovejšega cortkanega lolcata, ki se je svaljkal po ekranu. Lolcati in podobne spletne bedarije se mi v piratiziranem svetu instant konzumirane glasbe, ko lahko na dan pretočiš ducat novih plat še pred njihovim izidom, itak zdijo edino kredibilno merilo kvalitete - če sem pripravljen minimizirati trolanje in nekemu komadu posvetiti svojo nedeljeno pozornost, then we've got a winner, boys!

Skratka, "neškodljiv bekgraund mjuzik," sem si porekel, nekaj podobnega razložil tudi so-rakunoma, nato pa odmislil do sedaj, ko sem se končno izkopal iz dela ter zatorej lahko posvetil lagodno popoldne ljubiteljskemu recenziranju. A glej ga zlomka, ko se takole načrtno podaš v Club Deuce, le-ta kar preseneti, prmejdunej.

Kdo, kaj in kako je Balladero RacoonCore-u lepo razložil že tule, tako da lahko to brez slabe vesti izpustim. Kot obljubljeno, Club Deuce prinaša ducat klavirsko gnanih bal(l)ad, ki jih z izključno tehničnega vidika odlikuje zloščena produkcija, ki vsekakor upravičuje investicijo v čezoceansko sodelovanje. Četudi se s takimi tehnikalijami ponavadi ubadajo predvsem glasbeni fanatiki, ne pa bolj naključni poslušalci, bodo verjetno tudi slednji prepoznali, da tole le ni bilo posneto v sosedovi garaži. Celoten paket fizično zaokroži še črnobelosiv ovitek, ki lepo pritiče glasbi, saj bi se le-ta povsem domače počutila tudi v casablancaškem lokalu. 

Vsebinsko gledano, album na prvi pogled preveva otožnost, kot je za klavirske balade tudi pričakovati, a vseeno se pod površino skrivata upanje in spodbuda za težke čase. Neke vrste optimistična otožnost, če hočete. Pasti enoličnosti, v katero bi se tovrsten izdelek znal ujeti, se Balladero spretno izogiba z raznolikimi prijemi, tu z lepo dopolnjujočo gostujočo vokalistko, tam z bolj subtilno vpeljanimi kitarskimi akordi, tako da album kot celota deluje razgibano. Znotraj tega je posamičnim skladbam še vedno puščeno dovolj prostora, da se razvijejo v svojem tempu in vsrkajo poslušalca, a vseeno niso umetno razvlečene, morda z izjemo Shadow Street, kjer ne bi bil pogrešan kak refren manj.

Balladerov glas, četudi ne instantno markanten, izkušeno podaja večinoma angleška besedila, ki sicer temeljijo na preprostosti in se ne bojijo posvojiti kakega klišeja, kar pa v okviru albuma ne izpade napačno. Verz kot je "It is what it is and you are what you are" se takole zapisan recimo zdi bebasto očiten, a v kontekstu pesmi in zgoraj opisane optimistične otožnosti pridobi na pomenu in toplini, hvalevreden pa je tudi opazen izostanek Plestenjaške ljubavne osladnosti. 

V najslabšem primeru gre pri Club Deuce torej za neškodljiv bekgraund mjuzik, v najboljšem pa za udobno razpotegnjeno popoldne ali ležeren večerni koktejl v obplažnem baru. Kdor se najde nekje med tema poloma, se bo tudi v Balladerovem klubu.

7/10

Ob poslušanju Club Deuce se je na bajedere spomnil ofcar.

12. 3. 12

(U)pravičen hype

Kiuriki
Desetminutna izpostavljenost polovici hrupnega dvojca Kiuriki (polovica je zbolela) je bila več kot dovolj za pristno empatično podoživljanje prijateljevega bolečega obiska pri zobozdravniku (mesarjenje ustne votline ga je na dan žena prikovalo med domače štiri stene, drugače bi v tandemu sisala pirčke v Menzi). Zapnem si jakno, stopim ven na zrak in kot priden kuža potrpežljivo čakam gospodarico večera, Merril Garbus in njen band tUnE-yArDs

Dvomim, da ekipa potrebuje kakšno posebno predstavitev, glede na to, da se je v letu 2011 njen (njihov) drugi album w h o k i l l visoko uvrščal na večino jagodnih izborov »alternativnih« medijev (iz glave lahko omenim NME in Pitchfork). Medijski hype je nedvomno vplival na razprodano dvorano, kar, če si bolj vraževerne sorte, ni preveč obetavno (khem, Dum Dum Girls, khem).

tUnE-yArDs
Merril se sprehodi na oder in zasede prostor na levi. Obdana je z dvema mikrofonoma, manjšim setom bobnov, zraven bobnov sloni ukulele. V dvorani zadoni bučen aplavz, Merril se začne oglašati, dvorana utihne. Začetek spominja na ogrevanje glasilk in pevka kaj kmalu dokaže izjemen razpon glasu. Na odru se ji pridružijo basist ter dva saksofonista. Semplanje vokala in bobnov v živo ustvarja zabavno večplastnost, z močnimi bas linijami in hrupnimi trobili pa se izrisuje zares zanimiva in eklektična zvočna podoba, ki krasi album. Iskreno sem navdušen nad  organiziranim kaosom, ki ga band iz albuma uspešno prenese na in pod oder, razposajenost je nalezljiva. Še med igranjem komada Gangsta, ki mi je res mimo, uživam.

Naključni kriki, nepričakovani skoki med oktavami, nenavadna barva glasu (med prvim predvajanjem ploščka mi ni bilo čisto jasno, če poje moški ali ženska) in zabavna prezenca so razlogi za to, da Merril velja za eno zanimivejših novejših glasbenic. Ekscentričnost se ji poda, najbrž zato, ker je pristna.

Odigrana je večina materiala z drugega albuma, sledi pričakovan bis, ki ga pevka posveti ženskam. Zadnji tepež bobna in navdušujoč nastop ameriških glasbenikov je končan, moj večer pa se nadaljuje v iskanju opojnega zadovoljstva, kajti glasbenega sem ta večer že našel.

8.3. je bil v Menzi pri Koritu nahajpan MKVLI.

27. 2. 12

Razglednica s turneje Coma Stereo

Danes me je razveselil pozdrav s turneje Coma Stereo. Pozdravlja tudi vas in prilaga nekaj foto utrinkov s svoje pustolovščine!


Racoon!

V Gentu pijem kavo. Turneja šteje že 12 dni. Ljubljana je bil super štart. Maribor odskočna deska. V Sevnici pa v bazenu ni bilo vode. V Brnu sem dobil palčka. V Budweissu pojedel vso hrano. Iz gole požrešnosti. V Halle so me več kot presenetili in me na koncu podučili: "Nisem še bil v Sloveniji, sem bil pa v Kazahstanu." V Berlinu sem se izgubil v gužvi bendov, a našel prijetno zatočišče v Tiefgrundu. Ilmneau je bil prijetna postojanka, v Amsterdamu pa je palček iz Brna odtacal neznano kam. Haag je bil podoben Inceptionu: turneja v turneji. Aja, pa morje sem videl! Včerajšnji Gent pa še enkrat super. Namesto GPS-a je bil kar kolesar.
                       
Danes me čaka Antwerpen, potem skočim še v Švico in se za malce dlje ustavim v Italiji. Se vidiva kmalu!

Tvoj,
Haag

Haag

Haag

Haag

Halle
Halle



Ilmenau
Foto: A.K. in Goran Jovanović

Za poslastico pa še intervju iz Gala hale (16. 2. 2012), ki bo v skrajšani različi objavljen na Šouviziji.

   
In še en komadič s špila v Gala hali. 

26. 2. 12

Memes, meet music. Music, meet memes.


Vse to in še mnogo mnogo več na še ne en mesec stari ćizburgerjevi strani, posvečeni spletni zlorabi glasbe. Ni boljšega čtiva za vikendaško skisano dobro jutro.

16. 2. 12

Rakunovo popotovanje: Pariz

DIY francoski večer v hotelu - drugje je pač predrago

Pariz – ena najlepših in najbolj romantičnih prestolnic sveta; eden od tistih kotičkov na svetu, kjer lahko pari na počitnicah svoji ljubezni dodajo piko na i, samski pa si v urbanem romantičnem okolju ustvarijo nepozabno ljubezensko zgodbo, po kateri bi bilo mogoče posneti eno od čizi hollywoodskih romantičnih komedij.


Resnica? Umazano, turistov polno mesto, kjer moraš na vsakem koraku paziti, da ne stopiš na pasji drek, v neturističnih predelih pa še na kaj drugega. Mesto, natlačeno s prebivalci, ki živčno hitijo po ulicah, v brutalnih gnečah na metroju pa so se zaradi najmanjših povodov pripravljeni tudi stepsti. Mesto, kjer se zdijo njegovi prebivalci odtujeni, osredotočeni izključno nase, vse ostalo pa je le šundr, ki ga je potrebno odmisliti. Navsezadnje gre za eno od prestolnic "civiliziranega Zahoda". Važno, da si lahko kupim Yves Saint Laurent oblekico. Za ceno z XXX ničlami. Na razprodajah …

Da pa ne bo vse skupaj izpadlo preveč sovražno in cinično, moram razmisliti o tem, da bi bila izkušnja mesta v kakšnem drugem letnem času (in ne v turobnem januarju) mogoče malce drugačna. Mogoče spomladi, ko sije sonce, pojejo ptički, v parkih svetijo rožice in podobno – po drugi strani pa – to spet pomeni več turistov … :S
Simpatičen ulični koncert mladih folkerjev na Montmartru
Ne glede na opisane neprijetnosti je treba priznati, da je Pariz prežet s kulturo in vedno fascinantno zgodovino, v katero se ni težko vživeti, ko odmisliš ves šundr in vase zagledani vrvež, značilen za mesta postmodernega časa. Navsezadnje ti mesto ponuja polno zanimivih muzejev, galerij in podobnih točk, kjer lahko kontradiktiraš sam sebi in se tudi sam preleviš v ­ turista.

Od nezanimivih Mastodon do malega genija Nicolasa Jaara 
Naju je pot v Pariz zanesla zato, ker je bilo treba izkoristiti še enega od zadnjih poceni letov iz Brnika do pariškega letališča Charles de Gaulle (marca bo easyJet namreč ukinil svojo ponudbo) in nekaj obetavnih koncertov. Prvi na spisku so bili ameriški metalci Mastodon. Fuj in fej. Koncert je bil za moj okus tako nevšečen, da se mi svojega mnenja ne da niti utemeljevati. Razočaranje … Po drugi strani pa je omembe vredna dvorana, kjer so ti fotri drgnili svoje kitare. Gre za Le Bataclan, koncertno hišo, ki jo je leta 1864 v kitajskemu slogu zgradil arhitekt Charles Duval, svoje ime pa je dobila po Offenbachovi opereti. Sprva je služila kot Café-chantant, potem pa je z leti doživela veliko dobrih in slabih sprememb in menjav lastnikov, v njej pa se je občinstvu predstavil tudi kasneje znani igralec in pevec in zabavljač Maurice Chevalier. Na prehodu iz 20. v 30. leta je dvorana služila kot kino, zatem pa jo je uničil požar. Danes je prostor za raznovrstne dogodke, koncerte, predstave in spektakle, zanjo pa je še vedno značilno arhitektura s kitajskim pridihom, a brez prvotne strehe značilne za pagodo, in v rdečo ovita dvorana s številnimi balkoni.

Trianon

Nedelja je bila zvečer rezervirana za ameriškega dvaindvajsetletnika Nicolasa Jaara, ki je z raznovrstnimi elektronskimi melodijami in ritmi napolnil dvorano Le Trianon (navdušujoča dvorana, katere bogata zgodovina se zrcali v njeni arhitekturi, leži pa v bližini Moulin Rouga). "Koncert", ki bi ga v Ljubljani lahko najverjetneje videli nekje sredi noči v Štirki, se je tu zaključil že ob enajstih. A nič ne de; mladenič je svoje goste mojstrsko popeljal od zasanjanih, letečih ambientalnih zvokov,  s katerimi jih je brez pretiravanja pošteno zrajcal, pa do bombastičnega štanca ob katerem se je mulariji popolnoma snelo. Kdor zna, pač zna.                                                                                  
Da bi bila triperesna koncertna deteljica karseda žanrsko pisana, se je koncertni Pariz zaključil s post-hardcorovci, ki so si v nekaj letih obstoja in po dveh platah pridelali že skoraj kultni status – La Dispute. Ti so svoje odžgali le nekaj korakov stran od Trianona, v klubu La Boule Noire – najmanjšem in na videz najbolj alter klubu do sedaj. In La Dispute? Soliden špil, ki pa v živo ni uspel zajeti vseh emocij, s katerimi se ob poslušanju njihovih plošč spozna poslušalec. Je pa nedvomno prijetno presenetila francoska hardcore predskupina Sugartown Cabaret (ki ima mimogrede na spletni strani napisano, da aprila prihaja tudi v Ljubljano).

Od glasbe do Fritza Langa
Cite de la Musique
Od koncertov pa do malce bolj turističnega udejstvovanja – medtem ko sta Louvre in Pompidou za moj okus zelo zanimiva in vredna ogleda, pa sta obiskovalcu bolj prijazna manj oblegana glasbeni in filmski muzej. Glasbeni, Cite de la Musique, na ogled ponuja ogromno različnih instrumentov iz davne zgodovine pa do danes, s celega sveta. Obenem lahko veliko število razstavljenih in izredno zanimivih instrumentov tudi poslušaš.  Najbolj zabavna je nedvomno dvorana 20. stoletja, kjer so na ogled raznorazne zanimive igračke, ki proizvajajo najrazličnejše futuristične zvoke in prvi, neverjetno ogromni sintetizatorji.

Cite de la Musique


Na drugi strani mesta leži filmski muzej Cinémathèque Française, ki hrani eno najbogatejših zbirk filmskih arhivov in s filmom povezanih predmetov na svetu. Razstava – za katero si je treba nujno sposoditi elektronski vodič – obiskovalca popelje od odkrivanja fotografije do gibljivih slik, prvih filmov in do filmskih velikanov ala Fritz Lang, Andrei Tarkovsky in Luis Buñuel. Poleg prvih izumov, povezanih s filmom, je mogoče videti tudi nekaj kostumov, predmetov, ki se nahajajo v filmih, najbolj pa je zabavna razstavljena robotkinja iz filma Metropolis. Ta je bil tudi glavna tema začasne razstave, ki pa na žalost ni bila tako dobro opremljena z angleškimi razlagami. Kljub temu gre za muzej, ki si ga mora ogledati vsak ljubitelj sedme umetnosti – razočaranje je le, da je razstava osredotočena predvsem na filmske začetke in prvo polovico 20. stoletja, medtem ko o francoskem novem valu in novejših zadevah skorajda ni sledu. 

Cite de la Musique
Glede na to, da je tale tekstek posvečen predvsem glasbi, je omembe vredna tudi  "rdeča" četrt Pigalle. V njej na svoj račun pridejo vsi tisti, ki dejansko znajo kak instrument tudi igrati oziroma jih zrajca pogled na trgovino polno kitar, bobnov, etno glasbil, raznovrstnih efektov in podobnih igračk. Ulice na Pigallu so namreč polne malih in velikih trgovin z glasbeno opremo; večina od njih je tudi specializirana za eno vrsto instrumentov. 

Jim Morrison
In še zadnja znamenitost, ki se ji vsak ljubitelj (pop) kulture v Parizu  ne more izogniti? Ogromno pokopališče Père Lachaise – tu so bile pokopane številne znane osebnosti, med drugim tudi Oscar Wilde in Jim Morrison; tisti, ki je pisal o večni mladosti in tisti, ki jo je dejansko doživel.  Njuna grobova sta na prvi pogled nedvomno najbolj obiskana. Zanimivo pa je, da je za varnost in videz prvega poskrbljeno bolje kot za varnost drugega. Pri drugem ga je skupilo celo sosednje drevo …

Oscar Wilde
Kot rečeno, je Pariz mesto, kjer se zlahka izgubiš v gneči in vrvežu vsakdana, zato se nedvomno splača odkrivati tudi najbolj skrite in neoblegane kotičke mesta – za to, da bi mesto odkril, kot se spodobi, bi najverjetneje potreboval nekaj tednov. Mogoče bi po tolikem času tudi sama začutila tisti poseben čar mesta, ki je potreben, da se vanj resnično zaljubiš. Kdo ve? Ne glede na to, koliko časa v Parizu preživiš, pa hitro ugotoviš, da je to mesto …
  • kjer ti zagotovo ni dolgčas.
  • kjer se koncerti začenjajo ob (za nas) nenormalno zgodnjih urah.
  • kjer prej ali slej stopiš na drek.
  • kjer vsak, ki pride iz pekarne, v rokah nosi francosko štruco.
  • kjer bi ogromno slovenskih fantov Parižane obtožilo, da so metroti ali geji, samo zato ker resnično pazijo na svoj videz in v kaj se oblečejo. 
  • kjer zajtrk s kavo poješ v restavracijah s hitro prehrano, ker je ostalo predrago.
  • kjer je kava v lokalih cenejša, če jo popiješ za šankom (cene ekspresa se gibljejo od 2,2 evra do 3,2 evra, kave z mlekom pa tudi okoli 5 evrov).
  • kjer malo pivo v klubih in koncertnih prostorih stane 4 evre. 
  • kjer se imaš, ko odmisliš vse, kar te na velikih, natrpanih mestih moti, popolnoma OK :)
Cite de la Musique (Foto: A. K.)