Dolgolasi dolgčas

"We are a serious heavy metal rock band. We worship the devil. We play for him."

                                                                                                               -Jónsi (Sigur Rós) v Inni, 2011

Mnja, saj ne vem, očitno postajam prestar za to sranje. Ali sem pa premlad. Vsekakor nisem pravih let za dobrih pol ducata ur oldskul treš metala, ki ga je v torek tako radodarno odmeril Thrashfest 2011, letos v zimzeleni oziroma Classics izvedbi. In to kljub temu, da mi je večino lajfa na "Kaj za eno vrsto glasbe pa TI poslušaš?" nekje iz podzavesti kot edini sprejemljivi odgovor avtomatično šinilo "Tr00 br00tal metal 666 Satan!!!". To že dolgo ni več res (v bistvu nikoli ni bilo stoposto res, toda to je že druga zgodba), ampak človeka vseeno kar malo rukne, ko sredi vsesplošne trešerske, no, trešarije doživlja neka globokoumna razodetja, kako jebeno dolgčas je vse to. Res, jeba, vam rečem, jeba.

Heathen

Mortal Sin

Pač, premlad sem, da bi bil tam, ko je treš naredil bum, da o heavy metalu sploh ne govorim, ker SPLOH ne vem. Preden sem povohal mastne metalske grive se je Metallica že prodala, Cobain je že  zagrizel v prah, na sceni pa so rovašili Slipknot, proti katerim se je karkoli pred letom 1990 zdelo pičkasto. Nič čudnega torej, da mi še vedno ni jasna fascinacija nad starošolskimi dolgolasci kot so Mortal Sin, Heathen, Destruction in Exodus, ki jim je pripadel levji delež letošnjega Thrashfesta. Ampak fotrom in številčno šibkejši mladeži je to dogajalo. Nostalgija je pač močna sila, in čeprav so bili lasje bolj razredčeni in pivski trebuhi bolj obilni kot na vrhuncu mladosti večine obiskovalcev, so lasje veselo helikoptrčkali, rogovi so se zadovoljno dvigali in med vsakim odmorom so padale zagrete debate, a so bili boljši ti ali oni prej. Klinc, men je blo vse isto, enolično in monotono.

Destruction

Pač, prestar sem, da bi se lahko brez problema sproščeno vklopil v karkoli žge. Za sabo imam poslušan že obilen pehar bolj zanimivih stvari kot pa eno in isto brzinsko dž-dž-dž rifanje, preseratorske solaže in za povrh še neko cviljenje oziroma v najboljšem primeru kričanje. Besedila so pa itak tudi vsa na isto vižo - kri, drobovina in nasilje, res ni razlike ali se dolgolasec na odru dere "They run from the fire in my eyes!" ali pa "A fire is burning in his eyes!" (da ne bo pomote, to sta dva različna komada dveh različnih bendov). Raje sem se tako zaposlil s prikritim režanjem obvezni metalski "dolga čupa, kavbojke pa ledr jakna" uniformi, ki bi jo počasi res lahko že upokojili, jebemu (dobronameren nasvet za pravoverne metalce, ki se v tem trenutku že pripravljajo za zažig moje vražjeskrunske riti - dejte ledro dol, boste lažje cepl drva, pa predn mi podkurte grmado, si raj spnite lase v čop, da se ne osmodite!). O paru pogumnežev, ki sta se pojavila s pravima pravcatima MacGyver mulletoma, pa itak nimam besed. 

Exodus

No, na mojo tolažbo se je na koncu le izkazala dobra stara Sepultura in čeprav so mi mnogo ljubše njene novejše zadeve kot pa nažigancije iz dobe Cavaler (spet, nehite se zmrdovat, ko je prišel ven Beneath The Remains in bil ves prelomen in oh-in-sploh sem bil jazst komajda enoleten player!), so Brazilci obvladali in se suvereno uvrstili v višji razred kot njihovi predhodniki. Izdatnejša grobost in kanček brazilskega temperamenta, pa je prec vse bolš, bi rekel dr. Rugelj. Ko so na oder povabili še bobnarje vseh nastopajočih zasedb za izvedbo instrumentalnega tribal jama Kaiowas je pa sploh pokalo. Sepultura, prosim še, ostali tut če ne.

Sepultura

Saj bom verjetno tudi jaz čez trideset let kot staroprdčasti atej uletel na kak Slipknot reunion tour, s sabo privlekel pamžarijo in ji vztrajno, a neuspešno, vbijal v glavo, da je to TO, ampak zaenkrat me generacijski prepad v bistvu sploh ne moti. Vsakomur svoje, pa bo. Je pa morda vredno omeniti, da so dan kasneje na istem prizorišču islandski post-rock mehkužneži v zgoraj citiranem koncertnem filmu ružili precej bolj intrigantno in domišljeno kot pa karkoli ne-južnoameriškega prejšnji večer.

Thrashfest Classics 2011 

Na Thrashfestu je 13.12.11 v Kinu Šiška eksistencialne dvome razčlenjeval ofcar.