Intervju: Atari Teenage Riot

V pričetku oktobra se je ljubljanski Kino Šiška aktiviral z divjim nastopom kultnih nemških digital hardcoreovcev Atari Teenage Riot, ki že dve desetletji razgrajajo po odrih in pozivajo k svobodi, enakosti, bratstvu. Rakuni smo po koncertu v zaodrju začopatili kljub  pozni uri impresivno zgovornega vodjo zasedbe, Aleca Empirea.

Lani na Hartera Festivalu si dejal, da nimaš pojma, kaj bo z ATR v prihodnje. Kako je s tem danes, so načrti še vedno tako odprti?

Hahah, ja, totalno. Morda bomo jutri nehali, ne vem. Ne delamo takšnih načrtov, glede tega smo spontani. Moram pa reči, da je z današnjo tehnologijo lažje sprejeti to odločitev, ker lahko novo glasbo preprosto objavimo na internetu, če se nam zahoče, ni nam treba planirati štiri, pet mesecev vnaprej. Lahko se pač odločimo in naredimo. Ravnokar smo recimo prejeli nekaj prošenj, naj igramo v Grčiji, v Atenah, in smo si rekli, zakaj ne bi dodali tega na turnejo, lahko bo zelo razburljivo, zlasti z zdajšnjim dogajanjem tam. Všeč mi je ideja, da ne slediš običajnim potem glasbene industrije in da igraš vse možne različne vrste koncertov. Včasih imamo zelo velike koncerte, recimo na festivalih, igramo pa tudi v majhnih klubih ali v mestih, kjer se ljudje sprašujejo, kaj zaboga počnemo tam. Ampak to je zabavno početi, zabavno je soočiti vse vrste ljudi z našo glasbo. Pred dvema tednoma smo na primer odigrali zastonj koncert v Las Vegasu, na parkirišču. Bilo je tako bizarno, ampak vsem je bilo zelo všeč in take stvari si želim početi. Nočem biti »Evo, izdali smo ploščo, zdaj bomo dve leti na turneji, potem izdamo še eno ploščo …«, meni je to dolgočasno.

Ampak to vseeno počnete.

Ne tako kot sem ravnokar opisal, ravno zato mislim, da ne smeš iti po ustaljeni poti. Ko več ne čutiš, da je energija prava, ko si recimo odigral preveč koncertov ali kaj takega, ko delaš to kot neko službo, v kateri moraš odigrati še recimo petdeset koncertov, ko greš na oder in si kot neke vrste igralec, to pri taki glasbi ne gre. Morda lahko to počneš v neki drugi zvrsti benda in ljudje tega ne bodo opazili, pri nas pa preprosto ne bi delovalo.

Zadnjo ploščo, Is This Hyperreal?, si delal z novo zasedbo. Kako si doživljal nastajanje plošče?
Šlo je zelo hitro, na nek način jo je bilo zelo lahko narediti. Točno smo vedeli, kaj želimo narediti. Steve Aoki z Dim Mak Records nas je vprašal, ali bi želeli narediti ploščo za njegovo založbo, tako da smo premislili, ali je sploh smiselno, da naredimo ploščo. Na tisti stopnji o tem namreč sploh nismo razmišljali. Sedaj se toliko dogaja, WikiLeaks, hektivizem, vse te zadeve, in o tem se nam je zdelo zanimivo napisati ploščo, ne da bi se morali vrniti k idejam iz devetdesetih. Morali pa smo tudi zgraditi most s preteklostjo – nismo želeli ponoviti nekaterih stvari, ki smo jih naredili v devetdesetih, bile pa so določene zadeve, ki smo jih morali vključiti kot tipične ATR elemente, da se ljudje ne bi čudili, kaj zdaj počnemo. Zgraditi ta most, da ne zaidemo preveč stran in pozabimo na korenine ATR, je bil izziv, toda sedaj, ko nam je to uspelo, se mi zdi, da lahko naredimo karkoli hočemo, zelo eksperimentalne zadeve, različne vrste pesmi … Mislim, da je Nic Endo odlično opravila z vokali in se bolj uveljavila kot glavna pevka. Prej je delala predvsem krike in določene vrstice na ploščah, recimo na 60 Second Wipe Out. Na živih nastopih je sicer nadomeščala Hanin Elias (bivša vokalistka, op. p.), ko ta ni mogla, na ploščah pa je ljudje še niso slišali. Zato se mi je zdelo pomembno, da je naredila recimo pesem Blood In My Eyes, ki je precej drugačna pesem, kot smo jo vajeni od ATR., a če pomisliš, je popolnoma smiselna. Vedno smo namreč imeli te elektro, tehno pesmi s punk kitarami, poudarili smo riot grrrl element ATR, namesto drum'n'bass, noise plati. Zdaj pa mislim, da lahko počnemo še bolj odštekane stvari.

Kako pa so ploščo sprejeli feni?

Mislim, da zelo pozitivno. V večini držav je veliko novih fenov, ki so se nam ravnokar pridružili. Za nas je kar rahlo čudno, ker ljudje že tako poznajo to ploščo, ampak tako pač je. Seveda imaš vedno nekaj ljudi, ki sovražijo karkoli novega narediš, ampak to doživljam neprestano, tudi z vsako Alec Empire ploščo. Smešno je bilo, ko smo v arhivu iskali neke stvari za spletno stran in našli, kaj so ljudje pisali naši založbi DHR, ko smo izdali drugo ploščo ATR. Prebrali smo nekaj negativnih komentarjev, ki so bili v stilu: »Izgubili ste vso energijo, ni isto, zanič je, kje je agresija, zdaj ste tako površinski …«. In to so rekli o plošči The Future Of War, kaj so mislili s tem, da smo izgubili energijo?! Vedno imaš nejevoljneže, ampak se navadiš, tudi jaz sem včasih tak. Imaš določena pričakovanja, ki se včasih ne uresničijo. Kasneje se morda zamisliš in ugotoviš, da je sicer drugačno, ampak ti je vseeno všeč. Tudi to dostikrat slišim, ljudje pridejo do mene in rečejo, da niso pričakovali tega, da so mislili, da bo šlo za distorziran drum'n'bass, a potem, ko so dejansko poslušali zadevo, jim je postala všeč. Tako pač je. Včasih izdamo stvari tudi zato, da jih ljudje predebatirajo in se soočijo z njimi, ne le da jih pitamo s tistim, kar pričakujejo.

Glavna rdeča nit nove plošče je svoboda interneta, hkrati pa ste kot skupina zelo aktivni na različnih družabnih omrežjih. Kje je meja med uporabo spleta za lastne potrebe, za promocijo, in brezumnim zasužnjenjem s strani spletnih gigantov kot so Facebook, Google, itd.?

Meni se internetna promocija ne zdi tako pomembna, glavna prednost je imeti stik z ljudmi. Vse, kar objavimo kot ATR smo mi, bodisi jaz, bodisi Nic ali CX. Včasih se ljudje razjezijo, ker se v pisni obliki ne prenese pomen, ki ga želimo. Jaz se na primer dostikrat sarkastično šalim o indie rocku, nato pa so vsi užaljeni, da ljubijo indie rock in zakaj ga sovražim. Ljudje domnevajo, da govorimo oziroma pišemo tako jezno kričeče, kot zvenimo v komadih.

Ta interakcija mi je zelo všeč, všeč mi je kritiziranje. Mislim, da je zelo dobro, ko ljudje vprašajo, zakaj sem rekel to ali pa da neka pesem nima smisla. Dejansko lahko komuniciraš z ljudmi in nekateri imajo zelo dobre očitke, ko si rečeš, »Jebemti, na to pa sploh nisem pomislil, morda je tu res nesporazum.« Video sporočilo, ki ga je naredila Nic za Blood In My Eyes, na primer, se je nekaterim zdelo zelo kontroverzno, ker je vključila tri znance, ki se ukvarjajo s teatrom, z uprizoritveno umetnostjo. Posneli so video, ki naj bi izgledalo kot trgovina z belim blagom, kot neke vrste nelegalno porno posilstvo. Ker jih poznamo, video dojemamo kot igrani film, nekateri pa so bili razburjeni, češ da ne moremo objaviti nečesa takega, da je nespoštljivo do žrtev. Vendar je Nic želela šokirati ljudi, da razmišljajo o tem, ker se to pač dogaja, čeprav si mnogi zatiskajo oči. Ker je to želela narediti tako, se mi je zdelo povsem kredibilno, ker ni narejeno na seksističen način, temveč v ljudeh pusti slab občutek. A kot rečeno, nekateri so bili zaskrbljeni, in ko so to izrazili ter jim je Nic pojasnila, je bilo dobro imeti to interakcijo. Tega ne bi mogli storiti, če bi se video samo predvajal na MTVju – no, tega na MTVju itak ne bi vrteli, hahah.

Tega ne vidim kot marketinško orodje. V starih časih, v lokalnem berlinskem undergroundu, je bila scena zelo aktivna, vendar to ni več tako. Ljudje so povsod v interakciji, tako da poznaš glasbene fene, ki živijo v povsem drugih mestih. Na koncertih vidiš ljudi, ki jih poznaš s Facebooka, in to se mi zdi kul. Nisem pa pristaš tistih, ki to neprestano uporabljajo za marketing. Nekateri bendi to počnejo, verjetno veliko bolj uspešno kot mi, ker pač ne sledimo takšnim strategijam, ampak vsakomur svoje.

Ko si že ravno govoril o videu, kako se je med feni prijel »corpsing« (ATR so prosili fene, naj se posnamejo, kako nekje ležijo s črno zastavo čez obraz, in te posnetke vključili v video za Black Flags, op.p.)?

Ljudje stalno pošiljajo posnetke, zdaj bomo naredili že drugo verzijo spota. Projekt se mi zdi kul, bil sem zelo presenečen nad stvarmi, ki jih ljudje pošljejo, večina videa so stvari, ki so jih poslali feni. Ljudje se ne zavedajo, da so recimo črno-beli posnetki tipov z Obama maskami ali pa Anonymous zadeve vse posnetki, ki so jih poslali feni. Je dosti zelo dobrih idej. Smešno je tudi videti, kako ljudje nastopajo. Del koncepta je namreč, da feni odigrajo del pesmi pred črno zastavo. Seveda ne moremo uporabiti vseh celotnih posnetkov, ker je enostavno preveč materiala, a ko gledaš posnetke, ti kar raznese možgane. To so tako individualni značaji, z ogromno mero humorja, super je. Res smo se zabavali, ko smo jih gledali. To so naši feni in so precej bolj kul kot glasbeniki, ki jih poznamo. Če bomo dobili še materiala, bomo naredili nove verzije, to je video, ki ne bo v bistvu nikoli dokončan.

V nekem intervjuju si izjavil, da dejansko ni nekih zunanjih dejavnikov, zaradi katerih ne bi mogli složno živeti drug z drugim, ljudje se pri razreševanju konfliktov obračajo k nasilju le zaradi značaja družbe. Kako  se to sklada z vašo glasbo, ki je v bistvu zelo agresivno naravnana?
Ko rečeš »agresivna«, mislim, da naša glasba razburi, prebudi ljudi, oživi jih. Adrenalin je pač nekaj, kar človeška bitja proizvajamo, ko se tako počutimo. Nekateri to obravnavajo kot tabu. Mi ne. V komadih ne pravimo: »Hej, če imaš problem, pojdi pretepst nekoga,« nismo take vrste bend. Način, kako doživljaš naš nastop, menim, da podre zid med bendom in občinstvom, ljudje se vključijo v koncert na nek drugačen način, namesto da samo pasivno konzumirajo. Na večini koncertov publika pač posluša in gre domov, morda jim je všeč, morda ne, vsekakor pa niso motivirani, da res postanejo del koncerta. To smo prevzeli iz preteklih izkušenj, ko smo igrali na rejvih. Na underground rejvih na začetku devetdesetih sploh nisi videl DJ-a, bilo je precej drugače kot danes. Šlo je za kolektivni občutek, fizično izkušnjo, in na tak način morajo ljudje izkusiti ATR koncert. To ni nikakor povezano z nasiljem ali kriminalom, ki se dogaja v družbi, gre za drugačno vrsto agresije. Ja, smo jezni o določenih nepravičnih zadevah, a obstaja način, kako se s tem spopasti, namesto da samo ignoriraš ta občutek … Mislim, da danes po koncertu nihče ni šel ven in se kar brez razloga stepel z nekom. To se verjetno zgodi, ko greš na kak pop koncert, hahah. Verjetno je pred koncerti Robbieja Williamsa ali Lady Gaga veliko pretepov zunaj.

                                                             Foto: ofcar

Na vaših koncertih lahko obiskovalci torej sprostijo to energijo?

Ne vem, če gre za sproščanje agresije, gre bolj za evforijo, ki si jo ljudje delijo, za naval adrenalina, razburjenja. Ni zelo negativna energija, vedno je razburljivo, a nikoli ne vidimo, da bi se obiskovalci stepli med sabo. Do konflikta pride morda le, če so varnostniki preveč trdi do obiskovalcev, a to znamo urediti. Ko včasih gledam kake metal koncerte, je druge vrste jeza, mentaliteta je bolj »sam sem, moram se spopasti.« Tega nočem obsojati, je pa zelo drugačno kot kar počnemo mi.

Zate sta aktivizem in glasba neločljivo povezana. Si kdaj razmišljal o tem, da bi se osredotočil le na eno od teh dveh področij in morda s tem dosegel večji učinek?

Saj na nek način se stoodstotno posvečam glasbi. V komade vključim te poglede in mnenja, a predvsem se ukvarjam z glasbo. Ne vem, to je dobro vprašanje. Ne bi se povsem odrekel temu nekje v prihodnosti … V osemdesetih se nisem toliko ukvarjal z glasbo in sem se udeleževal mnogih demonstracij. To je tudi pomembno, morda bo nekoč prišel čas, ko se mi bo zdelo bolj smiselno delati to, kot pa glasbo. To bi bil spet lahko razlog,  da rečem »Dobro, povedal sem, kar hočem, nič novega ni za povedati.« Morda so drugi načini za dejansko doseganje sprememb, a v tem trenutku sem glasbenik.

Kako pa meniš, da je ATR spremenil svet, kakšen je vaš vpliv?

ATR jasno ni superkomercialna skupina, a menim, da smo vplivali ali navdihnili ali preprosto bili všeč veliko ključnim glasbenikom. Neverjetno je, da smo že več kot 15 let deležni takega odziva, od vseh vrst ljudi. Od glasbenikov dobim veliko zaslug za vrsto glasbe, ki jo delajo. Ljudje, ki poslušajo našo glasbo, pa mi velikokrat pravijo, da so postali glasbeniki, začeli pisati oziroma dejansko nekaj storili zaradi nas in to je zame na nek način največji kompliment, da že toliko časa navdihujemo ljudi, da nekaj storijo, ne le da so jim plošče pač všeč. Ali lahko to naredimo z vsemi hkrati? Verjetno ne. A raje imam to kot pa velik komercialen uspeh. ATR so tekom desetletij sicer postali tudi zelo uspešni, nismo več nek underground bend. Če pogledaš na primer koncerte na Japonskem ali pa prodajo plošč v devetdesetih, smo zelo neobičajna skupina s stališča glasbene industrije. To mi je bolj všeč, na lestvice se požvižgamo in večino stvari sploh nismo nikoli prijavili na njih, nočemo sploh biti del tega, ker se nam to tekmovanje zdi nek smešen cirkus. Kdo je najbolj popularen v nekem kratkem obdobju, to zame ni dosežek. Nek novinar mi je nekoč rekel, da so ljudje, kot smo mi, bolj inovatorji, drugi pa so bolj predelovalci, vzamejo določene elemente in jih naredijo bolj komercialne, omenil je recimo The Prodigy. A s tem niti ne moremo manipulirati, nihče se tudi ne more odločiti napisati super-komercialen hit in uspeti. To je ta mit, ljudje vseskozi poskušajo to narediti z neko določeno formulo. To počnejo vsi, a uspe le morda enemu odstotku. To mene ne zanima, druge reči se mi zdijo bolj razburljive, a konec koncev lahko govorim le v svojem imenu.

ofcar