Intervju: Miran Rusjan

" Velikokrat pri bendih opažam, da niti ne vedo, zakaj obstajajo. "

Mraz ali ne, meglena ljubljanska tuga ali ne, jutri zvečer bi se spodobilo, da se vsi narišemo v Menzi pri koritu. Zakaj? Gospod Moonlee bo na tamkajšnjem odru ponosno razkazal svoje otročiče. Od domačih nojzerjev Nikki Louder, do beograjskega fenomena Repetitor, trashcorovcov Senata Fox, hardcore punkerjev Debeli Precjednik in instrumentalistov Storms. Protagonist založbe Moonlee Miran Rusjan pravi, da je Moonleejada žurka, ki ponuja priložnost, da se vsi, ki vanjo kakorkoli vpleteni, podružijo, spijejo pivo ali pet in skupaj s ponosom, da so del te zgodbe, ustvarjajo spomine. O zaljubljenosti v sonično umetnost, o tem, s kakšnimi težavami se Moonlee Records srečuje, kakšne neumnosti dandanes počnejo mladi bendi in o tem kakšne debilizme prodaja "superduper" glasbena oddaja Videozid, sem se z njim pogovarjala za Siol.net. Intervju v malce spremenjeni različici je možno prebrati spodaj, še pred tem pa si preberite, zakaj se je Miran sploh zaljubil v svoje varovance Nikki Louder in Repetitor.

Nikki Louder

Pri njih mi je najbolj fascinantno to, da me spominjajo na neke bende, ki so mi bili v devetdesetih popolnoma nori. Takrat se je rojevala vsa ta neka zaljubljenost (v glasbo). Bil sem popolnoma navdušen nad takim stilom. In ko sem toliko let kasneje prvič videl Nikki Louder, so mi bili všeč – "vau!". Sprva mi ni bilo popolnoma jasno, kaj se mi zdi "vau". Kasneje enkrat sem poslušal neke posnetke in mi je kapnilo: Nikki Louder me spominjajo na te bende! In najboljše pri tem je, da so to popolnoma underground bendi, za katere oni sploh niso nikoli slišali.

Repetitor

Prvič sem jih gledal na enem izmed njihovih prvih koncertov v Beogradu na Jelen pivo festivalu – dva odra, en kup velikih imen, v nekem malem klubu pa so igrali manjši bendi. Ko so prišli na vrsto oni – vse skupaj je bila bolj demo varianta – smo se strinjali, da imajo nekaj tistega … In sedaj, tri ali štiri leta kasneje, je to nekaj prišlo ful do izraza. Zrasli so tudi tehnično, zadevo dodelali in je to, to. Po mojem mnenju je to bend, ki … Bend zadnjega desetletja! Imajo neverjetno energijo, ker imajo neverjetno željo po igranju.

O tem, ali zaradi dela osnovanega na prostovoljstvu, navdušenje na Moonlee Records kdaj zbledi …

Moonlee Records temelji na entuziazmu in glede na to, da nismo več tako mladi – mladi smo samo po duši –, si moramo svojo eksistenco zagotoviti nekje drugje. To pomeni, da dejansko moraš določeno število ur porabiti za nekaj drugega, namesto da bi ta čas porabil za založbo oziroma glasbo, ki te sicer bolj veseli kot služba. Po drugi strani ti to, da nisi vezan na zaslužek založbe, daje svobodo, da počneš z glasbo, karkoli hočeš. Ni treba sklepati nepotrebnih kompromisov in vsak dan razmišljati, ali si dovolj prodal, da boš imel za kosilo. Seveda se ti včasih tudi zdi, da bi lahko za bende naredil še več, če bi imel na razpolago več časa. In to je lahko včasih frustrirajoče. Mi delujemo že sedem let in na začetku nismo načrtovali dolgoročnega projekta. Naša prva izdaja je bil namreč album našega lastnega benda, Analene, vendar so se potem stvari začele dogajati same od sebe, saj so se pojavili še drugi bendi. Nihče pa si ni mislil, da bomo imeli sedem let pozneje za sabo triindvajset plošč. Entuziazma ne zmanjkuje … ravno nasprotno, zdi se mi, da je vsaj pri meni ta zagon samo še večji in večji.

O tem, koliko demo posnetkov prejmejo na založbo …

Bendov, ki bi radi kaj izdali, je ogromno. Vendar pazi – če bi, recimo, iz vseh teh bendov samo en član kupil kakšno našo ploščo, bi mi bistveno lažje obstajali. Bendom zato tudi postavljam provokativno vprašanje: "Če vi ne kupujete plat drugih bendov, zakaj pričakujete, da bo kdo kupoval vaše?"

O tem, da je podobno težavo mogoče opaziti tudi pri bendih in njihovem obiskovanju koncertov …

Ja, definitivno. A moramo biti tudi iskreni; Slovenija je zelo majhna, ponudbe pa je ogromno. V Ljubljani je vsak dan nekaj koncertov in težko je pričakovati, da bodo vsi koncerti dobro obiskani. Tako kot ni pričakovati, da bodo vsi kupovali plošče. Toda bendom res svetujem, naj hodijo na koncerte. Tam so pretežno isti ljudje, in ko se boš z nekom videl desetkrat, si boš slej ko prej pokimal. Naslednjič boš z njim pil pivo in čez čas se boš mogoče z njim že dogovarjal za koncert. Samo prek svojih fantaziranj je težko vstopiti v kanale glasbenega podtalja. Vključiti se je treba v dogajanje.

Tudi drugod po sveti ni veliko drugače. Mi smo recimo veliko igrali po Evropi … Nekdo si misli, da je na zahodu  to 'vau', v bistvu pa imaš koncert za zelo, zelo specifično publiko. Ni naključnih obiskovalcev. Tisti, ki te poznajo, bodo prišli – to je dvajset, trideset ljudi. Pri nas pa imaš recimo dogodke, na katere pride dosti ljudi 'sčekirat'. Kar se mogoče na zahodu zelo redko dogaja. Ni vse tako črno in ni drugod vse super.

O tem, da se bendi včasih veliko bolj osredotočajo na PR, namesto da bi raziskovali in iskali kontakte …

Se strinjam. Velikokrat pri bendih opažam, da niti ne vedo, zakaj obstajajo. In to se vidi tudi na odru. Premnogo bendov hodi samo na velike koncerte in potem pričakujejo, da bodo tudi sami funkcionirali kot veliki bendi, a v resnici do tega prideš po zelo dolgem in delovnem obdobju, če sploh. Vsi bi radi kar preskočili iz nič v ogromno, kar pa je iluzorno in takšni bendi običajno tudi hitro propadejo. Meni so najzanimivejši bendi, ki dajo skoraj vse v svoj živi nastop – ki jim je glavni cilj koncertiranje, kjer energija benda pride tudi najbolj do izraza. Nasploh so danes koncerti glavna stvar. Več je občinstva kot pri nosilcih zvoka ali videospotih. Tudi večina stvari se proda na koncertih, kjer ljudje še malo v afektu od dobrega koncerta kupijo ploščo, ki jo drugače mogoče ne bi. Obiski koncertov so večji, kot so bili. In na koncertih se vrti denar, tako pri malih kot velikih bendih. Predvsem pa na koncertih dobijo bendi največ 'feedbacka', kaj lahko naredijo, kaj ne, kako reagira občinstvo. Vsak bend postane bend po 50, 100 koncertih. Kilometrina je izjemno pomembna in tega PR ne more rešiti.

O tem, koliko so za plošče ljudje pripravljeni odšteti na Bandcampu …

Bandcamp je zelo uporabna platforma. Pokazala nam je, da so ljudje za glasbo pripravljeni plačati, tudi če je nekaj zastonj, in da so pripravljeni plačati tudi več, kot je zahtevano. Bandcamp ima možnost, da plošči postaviš minimalno ceno, ki pa je ne omejiš navzgor. Nekatere starejše izdaje (v digitalni obliki) smo ponudili zastonj, a ljudje včasih vseeno plačajo. Za plošče z minimalno ceno treh evrov plačajo tudi deset. Približno tretjina naročil je večja od minimuma, kar je fascinantno. Pri vsej tej "download" zgodbi pa je seveda najpomembnejše, da se glasba širi. In Bandcamp ponuja možnost, da glasbo sam postaviš v medmrežje v resnično dobri kakovosti. Tvoja glasba se bo, hočeš nočeš, po spletu širila brezplačno in bendu/založbi je v interesu, da naokoli kroži kakovosten posnetek. S tem se predstavljaš potencialnim oboževalcem.

O sodelovanju s sorodnimi založbami po svetu …

Imamo mrežo založb oziroma distribucij, ki funkcionirajo po podobnem principu kot mi. Prek njih so potem naše plošče dostopne drugje – v ZDA, po Evropi, na Japonskem … Za vsako območje bi radi imeli "lokalnega dilerja". Ljudje raje kupijo ploščo od lokalnega prodajalca, kot da jo naročijo z drugega konca sveta.

O spremembah na glasbeni sceni od rojstva Moonlee Records leta 2004 …

Mi smo bili dejavni že pred Moonleejem, še globoko v devetdesetih, zato je še zanimivejša primerjava s tistim časom, ko še ni bilo interneta. Vse informacije o ploščah, koncertih in festivalih so šle prek fanzinov, flajerjev, plakatov … Popolnoma drugačna mreža kot danes. In takrat je veliko manj ljudi vedelo, kaj se kje dogaja. Zdaj pa naj bi vsi vedli vse. To ni problem samo naše scene – tak je svet. Poplava informacij, poplava bendov, poplava vsega. Hkrati pa je tudi odnos do vsega veliko bolj površinski.

O tem, ali so debate "alternativa vs. mainstream", ki se jih je udeležil na oddaji Videozid, sploh smiselne…

Z mojega vidika niti ne najbolj. Sploh v okviru koncepta oddaje, kjer v desetih minutah, ki jih imaš na voljo, ne moreš niti definirati, kaj je mainstream in kaj alternativa. Tam sem povedal, da nekega zelo strašnega navzkrižja sploh ne vidim. Seveda tu govorim s položaja neke obrobne, podtalne scene, ki ima svoj habitat in pričakovanja in niti ne teži k mainstreamu. Če pa se nekdo s te obrobne scene počuti ogroženega zaradi mainstreama, ima po mojem mnenju velik problem.

Vprašanje, kaj je alternativa in kaj mainstream, je aktualno vprašanje za nekoga, ki ima sedemnajst let, za mene, ki jih imam dvakrat toliko, pa je popolnoma irelevantno. Poanta, ki sem jo hotel tam izpostaviti, je, da bistvo alternative ni v tem, da si samo proti mainstreamu. Sam zase moraš vedeti, kaj, kako in zakaj ustvarjaš, in potem ti je za mainstream povsem vseeno. In samo če to razčistiš pri sebi, boš čez deset let še tu in v tem času tudi kaj naredil.

O Moonleejadi …

Moonleejada je zame nekakšno druženje ekipe, ki je zbrana okoli Moonleeja. Ne samo bendi, ampak tudi vsi preostali, ki so na različne načine vključeni v to. Vsi smo namreč razkropljeni po različnih koncih – geografsko in časovno. Na Moonleejadi se zberemo na enem mestu in "zažuramo". To je stvar, ki Moonlee zgodbo drži skupaj. Polnjenje baterij. Da si ob sedmih zjutraj popolnoma utrujen, a srečen, da imaš okoli sebe vse te super ljudi in da to zgodbo ustvarjamo skupaj. Super občutki, izkušnje, doživetja, spomini. To je vredno bistveno več kot kakršenkoli finančni vidik. In na koncu povlečeš črto, vidiš, da si zmagal.


Žarnca