Rahlo zamaščen kozarec, kar je posledica zobanja slanega čipsa, previdno odložim na mizo in s pogledom sledim kolegu, ki je ravno vkorakal mimo točilnega pulta in me z rahlim nasmeškom in stiskom hladne roke pozdravil. Po prvih dveh se je porajala dilema o tretjem. Vedela sva, da sva v manjši časovni stiski, zato sva raje sklepčno odločila, da nadaljujeva v Šiški. Kinu Šiški.
Ob najinem prihodu je mali oder male dvorane KŠ že pokal po šivih prekmurskega avtorja Balladera s pridruženimi glasbeniki z vseh vetrov. Odkrito? Prav tako, kakor sva ob prihodu urno zavila v dvorano, sva iz nje hitro pobrala šila in kopita.
Ob najinem prihodu je mali oder male dvorane KŠ že pokal po šivih prekmurskega avtorja Balladera s pridruženimi glasbeniki z vseh vetrov. Odkrito? Prav tako, kakor sva ob prihodu urno zavila v dvorano, sva iz nje hitro pobrala šila in kopita.
Foto: arhiv Kino Šiška (avtor: David Lotrič)
Ker sem, no, sva, že cel večer ciljala zgolj na porivanje zvezd, sva tako s tretjim v roki tiho kremljala o astrologiji do STRFKR (Starfucker) konstalacije. Ozvezdje se je hitro premikalo in naznanjalo prihod zvezd večera na mali oder ozvezdene kapelice CUK-a. Štirje hipster otroci se postavijo in zarežejo v z laserji osvetljeno črnino dvorane. Indietronica po prvih par štiklih zveni dolgočasno, prežvečeno in ja, mogoče za mojo vsak dan bolj ostarelo rit, premladostniško. Preveč keči. Jebi ga. Tud do te točke je moralo enkrat priti. Zvok, ki je bil na začetku obupen, vokal naj bi bil, toda slišati ga ni bilo od nikoder, se je tekom koncerta popravil in do njegovega zaključka že solidno polnil ovalne zidove.
Zvezde pa so žgale. Z menjavami postavitev, instrumentov in rifov so peljale lepo popolnjeno Šiško v vesolje. Morda sem se usedel na napačno raketo (zakaj se ta stavek sliši tako zelo napačno!), toda moj izlet v vesolje nikakor ni bil tako izjemen, kot za večino v dvorani.
Zvezde pa so žgale. Z menjavami postavitev, instrumentov in rifov so peljale lepo popolnjeno Šiško v vesolje. Morda sem se usedel na napačno raketo (zakaj se ta stavek sliši tako zelo napačno!), toda moj izlet v vesolje nikakor ni bil tako izjemen, kot za večino v dvorani.
Foto: arhiv Kino Šiška (avtor: David Lotrič)
Roke so se zvijale, noge poskakovale, glave dvigale, sam pa sem čakal zgolj in edino le konec. Kaj kmalu je tudi ta prišel in sem se lahko, do tega trenutka sem kolega že davno izgubil nekje v vesolju, tudi sam potopil nazaj v ljubljansko črnino.
Pričakoval sem več. Kanček erotičnega naboja. Vročico. Tako pa sem se v ljubljansko črnino izgubljal s priokusom debelega rajca, ki ni segel niti do otipavanja.
V vesolje z zvezdami je 24. 11. iz Kina Šiške poskušal odpotovati Definedivine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar