Intervju: Red Five Point Star

"Ob razdaljah, ki smo jih obdelali, nam je bil edini v oporo pravi ameriški country, ki pripoveduje o lepšem življenju s kravami na paši, pick-upom v garaži in z 'boysi' zvečer na partiji biljarda ob glažu hladn'ga Buda."

Jutri, v četrtek, 24. 11., bo Gala hala na Metelkovi swingala v pisanih ska ritmih, ki jih bodo naslikali trboveljski skankerji Red Five Point Star. Predstavili bodo namreč svoj novi album Worst Case Scenario. Aktualni plošček je luč sveta pred kratkim že ugledal pri ameriški založbi Megalith Records. Z njo je do sodelovanja prišlo zaradi vzajemnega spoštovanja z njenim lastnikom Robertom "Bucketom" Hingleyjem. Ta je hkrati tudi frontman ene izmed najbolj uveljavljenih ameriških ska zasedb The Toasters. Poznanstvo z ameriškim ska veljakom je mladeniče zasedbe RFPS konec oktobra popeljalo tudi na dvanajstdnevno turnejo, na kateri so skupino The Toasters spremljali ob njenem praznovanju tridesetletnice.  Vožnja v teksaškem kombiju zibajočem se v ritmu countryja, štiri tisoč devetsto štiriindvajset prevoženih milj, nova poznanstva, razbijanje instrumentov in obilica "all you can eat" eskapad oz. enaindvajset novih kilogramov … O ameriški pustolovščini se je razgovoril frontmen zasedbe RFPS, Uroš Grahek. Go, go, go!

O dosežku, kot je izdaja plate pri založbi Megalith Records …

Skoraj 14 let dela, ustvarjanja in odrekanja se je obrestovalo in zaokrožilo v lepo celoto. Glede na dejstvo, da se je zasedba v vseh letih obstoja povsem spremenila, lahko zatrdim, da je vsak član, ki je kadarkoli igral v RFPS, pripomogel k trenutnem rezultatu. Vsekakor je to potrditev, da smo na dobri poti in da je splošno gledano delovanje banda optimalno. To pomeni, da vsak prispeva svoj delež, za katerega je zadolžen.

Osebni pogled na takšne razplete pa lahko označim tudi kot izpolnitev nekih sanj, ki si jih niti ne upaš sanjati. Ko pridejo, iščeš nove ideje, kako stvari narediti boljše, kako biti še bolj inovativen, kako postaviti organizacijo, da bo še učinkovitejša. Preprosto moraš stremeti k boljšemu, naprednejšemu, učinkovitejšemu.

O zabavnem koncertiranju s Toastersi …

Prvič smo imeli turnejo v Franciji in tam smo spoznali veliko glasbenikov, s katerimi smo sodelovali na turnejah in tudi v studiih. Pravzaprav smo vsakič, ko smo bili na turneji, še s kakšnim drugim bendom sodelovali na razne načine. Ko smo dobili informacijo, da smo povabljeni na turnejo s Toasters – to se je zgodilo prvič lansko pomlad – smo si mislili: 'Mi smo ena predskupina, loleki, ki bodo namenjeni premetavanju kišt pred koncerti in po njih, vmes pa bomo lahko malo pobrenkali pred Toastersi'. Slika se je že na prvem koncertu pokazala za povsem drugačno. Rob Hingley je izredno prijazen možakar, ki je poznal in cenil naše delo. Dobro so nas sprejeli tudi drugi fantje iz benda. Tako smo po štirih koncertih že gostovali pri njih na odru in oni med našimi nastopi. Opremo smo skupaj nalagali in razlagali. Sicer pa je bila ta ameriška turneja drugačna, saj smo bili mi njihovi gostje pri njih doma. Skupaj smo se zabavali z dogodivščinami. Večina jih je bila povezana s hrano. :)  Tako se medosebni odnosi poglobijo in na te ljudi dejansko gledaš kot na prijatelje in ne kot na glasbenike izredno uspešnega benda.

O tem, ali so tako kot v JAR, tudi v ZDA dobili veliko medijske pozornosti …

Takole gre: v JAR so mediji dovzetni za tuje ustvarjalce, ki se tam pojavijo. Mi smo že prvi koncert v Johannesburgu odigrali v enem tamkajšnjih najbolj priljubljenih klubov za alternativno glasbo in ga skoraj razprodali. Že s prvo turnejo smo  začeli pridobivati veliko medijske pozornosti in o nas so pisali tudi na naslednji.

V ZDA pa gre nekako takole: si glasbenik in če želiš imeti medijsko podprto turnejo, boš za to tudi plačal. Preprosto moraš najeti PR službo, ki ti bo pripravila načrt v točno katerih medijih in kdaj se boš pojavil. Na žalost je to v ZDA edini način, kako priti v medije.

Obstajajo tudi alternativni mediji, za katere pa upamo, da nam pošljejo kakšen članek oz. kritiko katerega od naših nastopov.

O tem, ali so pred odhodom čez lužo razmišljali o najhujšem možnem scenariju …

Niti ne. Na turnejah smo doživeli že vse mogoče. Večkrat so nas oropali, spali smo na najbolj sumljivih mestih in se mogoče kdaj zapletli z ljudmi, s katerimi se nebi smeli, a nekako se je vse srečno končalo. Vsaj živi in zdravi pridemo domov, kar pa je najvažnejše – OK, prehlad, če prideš iz Cape Towna ali Floride v mrzlo Slovenijo ne šteje, hehe. V začetni fazi planiranja  me je bilo najbolj strah »krave«, ki smo jo imeli plan najeti. »Krava« je izraz za veliko ameriško vozilo, ki ga je vsaj 40 odstotkov neizkoriščenega. Plan je bil namreč, da najamemo 9, 8 metra dolg kamper, s katerim bi potovali po ZDA. Avtocesta bi še šla, vendar pa raje ne pomislim, kaj bi počeli s takšnim vozilom v mestih. Hvala bogu obstajajo hoteli in enoprostorec je bil cenejša izvedba.

Če bi vedel kako bo, bi me bilo strah pridobljenih kilogramov.

O tem, kako težko se je privaditi na nekaj, česar nisi navajen, saj so si instrumente sposodili v ZDA ...

Ja, igrati na izposojen inštrument je približno tako, kot bi vozil izposojen avtomobil. Težko se je navaditi sklopke, avto poskakuje, kje se prižgejo brisalci ... Gre za razliko v zvoku, v dimenzijah instrumenta ... Na to se je precej težko navaditi, saj prej leta igraš na svoj inštrument.

Na zadnjem koncertu so se epsko poslovili od klaviatur …

Ja, Janez se je znesel nad 'Jezusom', ki je bilo delovno ime klaviatur, ki jih je dobil v Nashvillu. Šlo je za cenen inštrument, ki pa je vseeno oddelal svoje. Janez mu je poklonil čast, da ga je pustil v Ameriki. Tudi sam sem bil presenečen nad dejanjem, saj je z 'obredom' začel, ko sem predstavljal bend. Ljudje so bili povsem očarani. Mi pa smo se vsekakor najbolj zabavali prav ob tem delu koncerta. Skratka, nepozaben večer!

O najbolj nepozabnih koncertih …

Osebno mi je bil koncert v Tallahasseju najbolj všeč, saj smo pred njim dobili informacije, ki si jih kot obiskovalec tega mesta, ne želiš . Skratka veliko pretepov, nestrpni občani ... Ampak koncert je bil super. Sicer pa je bil koncert v klubu Culture Room v Ft. Lauderdale najboljši, saj je bil poleg tega, da je bil najbolj obiskan, tudi na najvišji ravni v smilsu organizacije, opremljenosti ... V klubu so med drugim nastopali tudi Misfits, Lilly Allen, John Legend, Iggy Pop, Estelle, Queens Of The Stone Age in mnogi drugi svetovno uveljavljeni glasbeni izvajalci.

O prodaji CD-jev na turneji …

Mislim, da gre v ZDA tudi za kulturo podpori glasbenikom. Vsakdo, ki je prišel do merchain se je zanimal za našo robo, je CD tudi kupil. V Evropi ponavadi barantajo, še premišljujejo, rajši zdownloadajo ... Skratka, v ZDA tega hvalabogu ni, tako da se je to dobro poznalo na pri prodaji. Tudi majicah je bilo veliko povpraševanja, a jih žal nismo mogli nesti s seboj, za tisk v ZDA pa ni bilo dovolj časa.

O zabavnih vožnjah po dolgih ameriških cestah ob spremljavi country glasbe …

Ja, country je bil najbolj zabavna stvar teh voženj. Lepša stran kamperja je, da se lahko na cesti dejansko zabavaš, v majhnem kombiju pa si omejen. Ob razdaljah, ki smo jih obdelali, nam je bil edini v oporo pravi ameriški country, ki pripoveduje o lepšem življenju s kravami na paši, pick-upom v garaži in z 'boysi' zvečer na partiji biljarda ob glažu hladn'ga Buda. :) 

O turističnemu ogledovanju znamenitosti …

Normalno smo se osredotočili na točke, ki imajo nek glasben pomen, saj je teh tu veliko. Tako smo obiskali Sun Records, Graceland, klub B.B.Kinga v Memphisu ... Malce bolj smo si ogledali tudi New Orleans, ki ima prav tako bogato glasbeno zgodovino.

O tem, kaj so se naučili o ameriški kulturi …

Tako je. All you can eat, bodi prijazen, verjemi v Ameriko ... In še mnogo drugih stvari, ki nam Evropejcem – Balkancem – nekako ne gredo v račun. Ampak splošno gledano, so Američani res prijazen narod, brez pretiravanja.

O tem, če so ameriške pice res zanič …

Niti ne. Sicer je testo nekoliko drugače od naših, a ko si na turneji velja zlato pravilo: »Pojej vse – tudi če ni dobro ali če si že sit – ker nikoli ne veš, kdaj boš jedel naslednjič. Mislim, da smo mi točno vedeli, kdaj bomo naslednjič jedli, a smo se vseeno basali z odlično pripravljeno hrano.

O tem, če so onkraj Atlantika odkrivali tudi dobre bende …

Kar nekaj jih je bilo. Predvsem bandi, ki so z nami igrali po različnih klubih. The Rude King, Spies Like Us, Raise Of Saturn, The Bastard Suns ...

O odrekanju na poti do uspeha …

Ko gledaš nazaj, lahko rečem, da so to predvsem trenutki, ki jih zamudiš, ko si odsoten, ko imaš obveznosti zaradi benda. Naj bodo to trenutki s prijatelji, ljubljenimi, družino. Tako se lahko stiki izgubijo ali ohladijo. Tisti, ki te najbolj spoštujejo in podpirajo, v tem kar delaš, so lahko izredno razumevajoči, včasih pa tudi izredno razočarani, ker ne moreš biti na dveh krajih naenkrat.

Hkrati pa obveznosti v eni aktivnosti pomenijo, da moraš na druge aktivnostih pozabiti. K sreči se je vse okoli RFPS razvilo iz hobija, tako da vsaj pri tem nismo bili prikrajšani. :)

O aktualnih okupacijah …

Če govoriva o okupacijah oziroma o vdorih sil neke države v drugo ali pa o okupaciji kapitala po vsem svetu, obema z isto mero nasprotujem. Na odru imamo večkrat krajše nagovore. Predvsem takšne, ki ljudi spodbujajo k temu, da se postavijo zase, saj nihče ne bo poskrbel za njih. Ne podpiram zatekanja k nasilju, prav tako ne brezmiselnih demonstracij, ki na koncu stanejo le davkoplačevalce. Svet potrebuje korenite spremembe. Vsi vemo, da zadnjih nekaj let situacija še zdaleč ni več rožnata, zato bo treba veliko truda in dela, da se vzpostavi red. Je pa povsem možno, da bomo prej zdrsnili še globlje. Mnogo globlje. V komadih poizkušamo opozarjati na veliko krivic in s prstom pokazati na dejstva. Dobili smo tudi kritiko na račun našega videospota za skladbo Trbowska, češ zakaj je tako temačen in zakaj na ta način prikazuje Trbovlje. Ne samo da tako prikazuje Trbovlje, tak je cel svet!

O tem, ali je dandanes še  vedno možno podirati glasbene meje …

Absolutno. Vsake toliko se pojavi band ali izvajalec, ki nudi nekaj novega, svežega. Pojavijo pa se tudi izvajalci z že slišano zvrstjo, prav tako odlični in tudi ti si zaslužijo pozornost. Glasba je umetnost in pri umetnosti nikoli ne moreš "zaključiti". Lahko napišeš in posnameš komad, narišeš sliko, ne moreš pa z razvijanjem umetnosti prenehati. Rišeš dalje, pišeš dalje, se razvijaš. Posledično se rušijo meje. Bolj kot je okolje ustvarjalno, bolj se rušijo.

O prihajajočem koncertu v Gali hali …

Predvsem nas veseli, da je na repertoarju iz nove plošče ostalo še kar nekaj skladb, ki jih nismo še nikoli odigrali v živo in bomo to 24. novembra storili prvič. Naš set bo sestavljen iz vseh treh plošč, poudarek pa bo seveda na prihajajoči Worst Case Scenario. Hkrati bodo vsi poslušalci domov odšli z novo ploščo, ki jo bodo prejeli ob vstopu.

Intervju je bil primarno narejen in v skrajšani različici objavljen na Siol.net. 

Z Urošem se je pogovarjala Žarnca.