Veseli Veselko v družbi Medveda Bojana

Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje, leži Metelkova. Čez dan je to čisto navadna ulica, a ko pa jo zvečer prekrije črno črna tema, se začnejo tam dogajati čudne reči …

… tudi tokrat v nedeljo. Lena, utrujena, meglena ljubljanska nedelja, katere večer si lahko skrajšaš s hudim filmom, s tem, da se ga popolnoma zakadiš ali pa se za pet do osem evrov v družbi piva odpraviš na koncert. Na Metelkovo, seveda.  Tokrat je padla odločitev za slednje – druženje s Srečno mladino in njenimi slovaškimi kolegi Chiki liki tu-a v klubu Channel Zero.

V trenutku, ko na oder prikoraka slovaški trojček in ugledamo basista, odetega v noro pisane kratke hlače iz zgodnjih devetdesetih, zeleno (plavalno?) kapo, retro smučarska očala in prastaro sprano rumeno žensko (spalno) srajco (Ali pa je ta rumena stvar nekaj, čemur bi vaške babice rekle fertah – ne vem, to pač ni modni blog), je jasno, da se bo zgodilo nekaj precej zanimivega. Ko padejo prvi kitarski rifi, spremlja pa jih besedilo v slovaščini, ni pomoči, da ne bi pomislila na vse tiste tipično pokrivljene, smešne češkoslovaške risanke, ki smo jih kot pokovci v Živžavu buljili vsako nedeljo (da ne bo pomote: na vse te pobebljene risane junak me veže neka nerazložljiva nostalgična vez). In seveda, to še ni vse – spomin se namreč še dodatno izkristalizira, ko kitarist med posameznimi komadi s svojo slovansko, polomljeno angleščino občinstvo v šali animira z namišljeno samohvalo. Pravi pravcati humorist. Smeško. Veseljak. VESELI VESELKO! V tem trenutku postane jasno: Chiki liki tu-a je popoln bend, ki bi ob morebitni restavraciji legendarne češkoslovaške risane serije Veseli Veselko aka Radovanovy Radovánky (1989), poskrbel za soundtrack!

Ko je za neumno optimističnega risanega fantka, ki se na vrtu svojih staršev navdušeno ubada s prirejanjem tekem glist in preganjanjem kapusovih belinov, poskrbljeno, je moč ugotoviti, da na svojih domačih tleh večkrat nagrajeni slovaški bend ni nič posebnega. Čeprav vsi trije veselki svoje instrumente očitno obvladajo,  je njihova funky rokenrol animacija precej pusta, klišejska in nezanimiva. Mogoče bi nam ponudila več, če bi razumeli besedila – škoda, ker se glasbe ne da sinhronizirati.

Ko bend Chiki liki tu-a svojo epizodo zaključi in si zanjo zasluži kar bučen aplavz, na oder prikoraka ena izmed največjih domačih podtalnih zasedb (mimogrede; Srečna mladina je bend, ob katerem sem še v času svojega najstniško mozoljavega odkrivanja muzike prvič ugotovila, da med dobrimi špili mižim). O glasbi in koncertih Srečne mladine ni treba ravno veliko govoriti – je pač bend, ki si je v letih delovanja pridelal slovit renome in kljub morebitnim momentanim pomanjkljivostim, si jih z veseljem ogledam znova in znova. Poleg muzike seveda, mi je všeč simpatična preprostost Gašperja in Zave, na drugi strani pa si ne moraš kaj, da se ne bi nasmehnil ob Vladovem pokanju neumnosti. V Channelu denimo ugotovi, da si lahko s komandiranjem ljudi pod odrom kadar hoče nariše aplavz. Kot da bi si s pomočjo domišljije, čopiča in treh malih lončkov barve naslikal tisto, kar se mu v določenem trenutku zahoče.

Medveda Bojana na stran – kljub animirano-glasbeni nostalgiji, ki preveva tale prosti spis, je prisoten lik, ki me malce moti. Da ne bo pomote – ne moti me lik sam; vsi namreč vemo, da je super talentirani in izvežbani kitarist, ki na rit vrže marsikaterega sorodnega instrumentalista. Malce me moti to, da se zdi, da je Dekleva ostalim članom ukradel žaromet. Da včasih Srečna mladina sploh ni več videti kot homogena celota  – kot, da bi se ustvarjalci fantičev Loleka in Boleka osredotočili le na enega izmed njiju. Po drugi strani pa: marsikateri bend ima svojega frontmana … 

In sedaj? Nič, Živžava je konec, razposajena Veseli Veselko in Medved Bojan pa sta z roko v roki izginila v gosto metelkovsko meglo.

 


Nad risankami navdušena Žarnca je spomine v Channelu obujala 20. 11. 2011.