(Za)Bluz!

Petkova sivina se je ravnokar začela spreminjati v črnino. Na rami mi visi torba z najnujnejšimi potrebščinami, po ljubljanskem betonu se vleče spalna vreča. Še vedno čutim pivo, ki sem ga pridno žlokal večer prej, medtem, ko korakam proti kinu Dvor. Prevoz že čaka, nepravilno parkiran. Zagrabi me kratka panika, ker smo z ekipo ravnokar ugotovili, da imamo absolutno premalo denarja. Par telefonskih klicev in rešitev. Imamo ravno dovolj za alkohol, bencin in nekaj gospodične. Več niti ne potrebujemo. Na Mandy se čaka, kot vedno. Zdravniki nikoli ne zamujajo, vedno pridejo kadar hočejo, potrebneži jih (ne)potrpežljivo čakamo, ne glede na vremenske razmere, opravke, revolucije, vojne, predvsem tiste vikendaške. 

Gremo? Gremo! Kam pa? V Zagreb, bolj natančno v Tvornico kulture. Pridejo tudi Digitalism, Roisin Murphy, Totally Enormous Extinct Dinosaurs (saj vem, obupno ime, starši so lahko zelo kruti) in še obilo godcev, ki se jih, kot mi je namignil Youtube, splača zamuditi. Nekaj ovinkov po Grosuplju postanem žejen, še nekaj kilometrov in že kršim eno svojih redkih zapovedi: ne popivaj v avtu, če pot traja manj kot dve uri. Sicer pa svoji alkonarkoslavni religiji sledim precej agnostično, pravila pa so tako ali tako namenjena bedakom. Beeeeee. 

  

Stopimo iz zagrebške trdnjave, zvijajoče se premikamo proti Tvornici. Z omotično zamegljenim filtrom fotografiram potnika na tramvaju, ki mi kaže testise, brejkdensam, prijatelj me grabi za penis, z jakno čistim ulico, stojim pred odrom, na katerem kraljuje dvojec Digitalism. Zeksam vodo, v kateri se je že zdavnaj raztopilo zdravilo. Prijelo je, vibracije so odlične, bolj kot godba me fascinira prostor, ki spominja na antično gledališče. Bog je Dj, Bog je glasba, Bog so ljudje. Bog je mdma in jaz sem njegov prerok. Ujet med moškim in ženskim straniščem utrujam z idejami o apokalipsi, naznanjam ljubezen, grizem riti. Kje so droge?Aja, v meni. Vse mora zgoreti, vsi moramo umreti. Ni važno kdaj., Kje so droge? Se ponavljam? Jel si dobro? Ljudje me gledajo z začudenjem, obrazna mimika me pomirja. Vse je v redu, vse je tako, kot mora biti. Svobodni občutki preplavljajo moje telo. Vse je iluzija, prijetna iluzija, ni važno, kaj je res in kaj ni, nedovzeten sem za objektivne resnice, le gravitacija mi para živce.

Na odru stoji Roisin Murphy, seksi Irka. Pograbim prijateljico in jo poljubljam. Glasba ne obstane v glavi, polzi mi skozi ušesa, obiskovalcem se ovija okoli nog in jih žgečka po bradavičkah. Ambient je odličen, zaljubljen sem. Vase in v vse ostale. Oder je zavzel zadnji kralj večera, izumrli dinozaver. Glasba je enormna, bolj kot njegova perjanica. Skačem, plešem, izvajam groteskne gibe. Tu se težko osmešiš. 

Vonj po skurjenih celicah je napolnil teater, praska se poslednja zrnca zdravil, zbira za zadnji pelinkovec s pivom. Glasbene vibracije so okupirali manipulatorji manj odmevnih rodbin, izpod njihovih prstov odmeva dolgočasen dnb. Sledi odrešitev, materializirana v varnostniku, ki nas prijazno napoti k izhodu. Dolga vožnja na after. Imamo še steklenico jegra. Na srečo vsi zaspijo, žejnih ust je ravno prav. Z Lady D se zabavava do popoldneva. 

25.11. v  Zagrebu je iskal, našel in izgubil  MKVLI .