Intervju: Lamb

Evo, v četrtek v Kino Šiška prihajata Lamb s podporo sveže domače zasedbe starih znancev - Werefox. Za Siol.net sem s simpatično Lamb gospodično Lou Rhodes naredila intervju, ki si ga lahko v malce daljši obliki preberete spodaj. :)

Obiskovalci Kina Šiška bodo na prvi večer zimskega prazničnega meseca poleteli v zasneženo pokrajino raznovrstnih elektronskih ritmov, chill outa, navdahnjenega s triphopom devetdesetih in drum'n'bassom, ki jih bodo na trenutke presekali kitarski rifi, obarval pa nežen, skorajda vilinski vokal. V pravljično deželo elektronike jih bo namreč popeljal manchestrski duo Lamb.

Lou Rhodes in Andy Barlow sta svoje ustvarjalne moči združila v drugi polovici devetdesetih, posnela štiri kritiško cenjene albume, potem pa se za nekaj let predala zimskemu spancu oziroma se odpravila na ločeni glasbeni stezici. Pred dvema letoma sta se ti dve znova združili v tlakovano rumeno cesto – Lou in Andy sta se s skupnimi močmi rešila spon, ki so zavirale njuno skupno ustvarjalnost in brez bremen preteklosti posnela peti album s preprostim naslovom 5. Pred njunim prvim obiskom pri nas smo prek elektronske pošte nekaj besed "spregovorili" z vokalistko Lou Rhodes.

Kje si in kaj počneš?

Trenutno sem doma. Ravnokar sem se vrnila iz nekaj dnevnega počitnikovanja v Italiji s svojima sinovoma. Pred novembrsko turnejo sem mir in tišino sem izkoristila za pisanje in materinske dolžnosti.

Na festivalu The Big Chill sta imela Lamb svoj prvi koncert po ponovni združitvi. Kakšni so bili občutki na odru po nekaj letnem mirovanju?

Biti kot Lamb ponovno na odru je bilo zanimivo, še posebno zato, ker sem zadnjih nekaj let koncertirala kot akustična solo glasbenica. Po tako dolgem premoru je bila koncertna moč naju kot zasedbe Lamb preprosto navdušujoča.

Na kakšen način sta se v času mirovanja razvijala kot posameznika in kakšen vpliv je to imelo na vajino sedanje sodelovanje?

Mislim, da sva za osebno rast oba imela ogromno časa in prostora. Zame je bilo zelo pomembno, da sem se lahko potopila v akustično glasbo – to sem si želela že v času pred razpadom Lamb leta 2004. Med najinim mirovanjem sem posnela tri solo albume in veliko koncertirala. Andy je v tem času veliko potoval, postal oče, kot producent je delal na različnih projektih, izdal pa je tudi svoj album Lowb. Menim, da so nama različne barvite izkušnje, ki sva jih pridobila med mirovanjem, omogočile ponovno združitev z veliko jasnejšo vizijo, kaj je v preteklosti delovalo in kaj ne. Zato danes sodelujeva na zelo drugačen način kot v preteklosti. 

Zdita se popolnoma različni osebi –na kakšen način vplivata en na drugega?

Predstavljava klasično jin/jang jukstapozicijo – v mnogih ozirih sva si različna, v neki točki pa se popolnoma prekrivava. V preteklosti pa so bile najine razlike razlog za nasprotovanja oziroma trenja, ki jih danes izkoriščava v prid svoji dinamiki. Lamb je rezultat teh razlik – en drugega redno vlečeva ven iz delovanja, v katerem se počutiva udobno. Včasih je to zelo naporno, a se zavedava, da je to za najin zvok ključnega pomena.

Zasledila sem, da sta album 5 posnela na ovčerejski kmetiji na angleškem podeželju, zavitem v sneg in led. Zdi se, da se tovrstna prelepa, pravljična pokrajina zrcali v zvoku albuma. Snemanje je moralo biti zelo zanimivo?

Ovčerejska kmetija? To bi bila izvrstna zgodba! Morala bi storiti kaj takega. V resnici sva album posnela pri Andyju doma v pokrajini South Downs malce izven Brightona. Gre za precej ruralen okoliš, kjer se naokoli sprehajajo tudi ovce, nisva pa dejansko bivala na tovrstni farmi. Idilično okolje je nedvomno vplivalo na zvok in tudi besedila albuma 5. Oba sva ugotovila, da potrebujeva za uspešno, veselo delo svoj mir in dovolj prostora.

Zdi se, da se album ukvarja z naivnostjo in nedolžnostjo, ki ju je posameznik že izgubil, sedaj pa išče odgovore in pravo življenjsko pot. Je to nekaj, s čimer se lahko strinjaš?

Ne vem, če bi ravno rekla, da gre za nedolžnost ali naivnost, saj ju, potem ko ju zamenja modrost, ne moreš več ponovno odkriti. Veliko besedil se nedvomno ukvarja s hrepenenjem po odgovorih in z iskanjem pomena – gre za nekakšno eksistencialno hrepenenje. V glasbi sva kot eno glavnih sestavin hotela ohraniti tudi surovo preprostost.

Lahko določena besedila razložiš z resničnimi življenjskimi situacijami?

Moja besedila pogosto izvirajo iz resničnih situacij, vendar jih vedno poskušam zapisati tako, da si jih lahko vsakdo razlaga na svoj način. Pesem Rounds je denimo nastala pod močnim vplivom resničnih okoliščin. Na enega izmed večerov v South Downsu sem začela pisati besedilo – filozofsko obarvano refleksijo na nekaj, kar se v življenju naučimo, naslednje jutro pa sem se imela za nekaj dni namen odpraviti domov. Ko sem se zjutraj zbudila, sem ugotovila, da zunaj leži debela snežna odeja. Zaskrbelo me je, da se ne bom mogla vrniti domov. Andyjeva hiša namreč stoji na vrhu hriba z zelo slabim makadamom, ki ga v tistem trenutku ne bi premagalo niti vozilo na štiri kolesni pogon. Da bi malce bolje preučila pogoje, sva se odpravila na sprehod, ko sva se vrnila, pa sem se odločila, da vseeno odidem. Andy me je posvari: "Ne vem, Lou, precej drsi …" V istem trenutku mi je res spodrsnilo. Vse kar sem slišala, je bilo pokanje kosti v gležnju, sledila pa je grozna bolečina. Zdelo se je, kot da bi se nekdo odločil namesto mene. Če sem prej razmišljala o vrnitvi domov, mi je bila sedaj popolnoma onemogočena. Vzela sem nekaj tablet proti bolečini, gleženj zavila v led in v nekakšni umirjeni meglici posnela vokal za pesem Rounds. Zdelo se je, kot da bi mi vesolje oziroma usoda preprečila nesmiselno bojevanje z naravo in mi velela naj preprosto plujem s tokom. Na nek način je resnična situacija v tem primeru popolnoma odsevala emocije prisotne v besedilu.

Nekoč si rekla, da je prva ideja navadno najboljša ideja. Ali to velja samo za vajino glasbo ali tudi za druge življenjske situacije?

Mislim, da velja v večini primerov. Ne zanikam, da je treba o velikih življenjskih situacijah dobro razmisliti – menim, le da nas večina podzavestno ve odgovor, še preden se ta pojavi v naši glavi. Ustvarjalnost je kot reka, ki teče mimo tebe. Ustvarjalci se moramo potopiti vanjo. Tistih prvih nekaj dotikov z vodo je odločilnih ustvarjalnih iskric, kasneje pa lahko na pot stopi ego, ki pogosto uniči, kar smo do sedaj dognali. Preveč intenzivno premlevanje je ovira na poti k svobodni kreativnosti.

Na slovaškem festivalu Bažant Pohoda sem videla vajin nastop, med katerim je na sredini koncerta zmanjkalo vsakršnega zvoka. Množica se kljub temu ni začela dolgočasiti, ker jo ja Andy zabaval z nepričakovanim poskakovanjem po odru in crowd surfanjem. Verjetno se s tovrstnimi neprijetnostmi ni najlažje spoprijeti?

Včasih so naju te stvari popolnoma vrgle iz tira, dandanes pa se zgodi, kar se pač zgodi. Zdi se mi, da sva sedaj manj zaskrbljena glede popolnosti svojega nastopa. Če gre kaj narobe, včasih celo uživava, saj koncert na ta način dobi nek element človeškosti, midva pa se lahko malce zafrkavava. To naju približa občinstvu.

Rekla sta, da je eden izmed razlogov za vajin razhod pritisk glasbene industrije. Čeprav je to težko izpostaviti – kaj je po tvojem mnenju dandanes največja težava glasbene industrije? Kaj prihodnost glasbenikom sploh prinaša?

Če za primer vzamemo velike založbe, potem močne industrije ni več. Najhujša stvar njenih ostankov je ta, da založbe ne tvegajo več z glasbo, v katero investirajo – osredotočajo se zgolj na po vzorcih narejeno, ogabno skomercializirano žlindro. Po drugi strani pa manjši vložek denarja, omogoča da drugi glasbeniki obidejo založbe in izdajajo svojo glasbo pod pogoji, ki ustrezajo njim samim. 

S kakšnimi očmi si spremljala oktobrske okupacije, ki so se dogajale po svetu?

To, da so se ljudje zbudili in začeli dvomiti v neverjetno slepilo  kapitalizama, se mi zdi super. Neenakost, ki je prevladala v modernem svetu, stoji na temeljih popustljivosti in uslužnosti množične populacije, ta pa se sedaj počasi drobi. Moč ljudem!

Imela sta precej naporno koncertno poletje, sedaj pa zelo aktivni koncertno jesen. Kaj vaju ohranja pri zdravi pameti? Na vajinem blogu sem opazila, da si se denimo pritoževala glede hrane.

Včasih je zelo težko. Če ne ješ mesa in hitre hrane, prehranjevanje na poti predstavlja veliko težavo. V vsakem mestu, kjer se ustavimo, grem na misijo iskanja zdrave hrane in pogosto sem zelo razočarana. Mislim, da je najboljši način za ohranjanje zdrave pameti humor. Ekstremi intenzivnega koncertiranja so tako absurdni, da se preprosto moraš smejati ali jokati. Najpomembnejša pa sta seveda igranje glasbe in spoznavanje novih ljudi. Andy denimo pravi, da bi koncerte odigral celo zastonj – če bi mu le plačali samo za potovanje.

V Slovenijo prihajata prvič. Kaj je najzanimivejša stvar, ki jo vesta o njej?

Presneto, o Sloveniji ne vem skoraj ničesar! Google mi je na hitro povedal, da je pol države prekrite z gozdom in da v njem živi okoli štiristo medvedov. To se sliši kot kraj po mojem okusu!

Pred kratkim, ste na koncertih igrali skoraj vsako pesem z novega albuma z dodatkom nekaj starejših. Se nam kaj podobnega obeta tudi v Ljubljani?

Res je, z novega albuma zaigramo večino pesmi. Uživamo v njihovem igranju, saj v živo zvenijo izvrstno. Seveda, dodamo še nekaj starih klasik. Dandanes je poleg naju na odru še basist Jon Thorne, naš koncert pa je bolj dinamičen kot kadarkoli prej. 

Žarnca