Intervju: Frank Turner

Spletni reviji Paste in Sputnik Music sta med svojih naj 50 plošč tega leta med drugim uvrstili Franka Turnerja s ploščkom England Keep My Bones. Punk folker, ki mimogrede 28. decembra praznuje 30 let ("ful pomemben" podatek), je letos svoje odžgal tudi na prvi ediciji festivala Terraneo, kjer sem z njim imela priložnost spregovoriti nekaj besed. Izjemno simpatičen dečko, ki po vrhu vsega res ni videti slabo; visok, temnolas, nasmejan in mmm...  Po vrhu vsega pa je še izjemno prijazen – medtem, ko so ga oblegali novinarji in ga po intervjujih postavljali v vsemogoče poze za fotkanje, ga objemali, se z njim fotografirali in mu težili za avtograme (ja, to so bili novinarji …), je on še vedno ostal nasmejan, topel in pripravljen narediti, karkoli so hoteli.

Intervju z njim je neverjetno prijetna izkušnja (ne, nisem mu težila, naj mi da lupčka ali kaj podobnega)  – na vse je namreč odgovoril z nasmeškom, zraven pa skakal, krilil z rokami in se nekajkrat skorajda zavrtel okoli svoje osi.

Intervju najdete spodaj – tudi v video obliki ...

Rokenrol ne bo umrl!

»V času univerze je bil eden izmed mojih glavnih predmetov Vzhodna in Južna Evropa v 19. stoletju, kar pomeni, da sem preučeval celotno tukajšnje področje. Ravno zato je tako bedno, da sem danes prvič na Hrvaškem – počutim se kot kreten,« je na prvi izdaji šibeniškega festivala Terraneo povedal britanski punk folker Frank Turner. »Vznemirljivo je biti na Hrvaškem in upam, da bom kmalu videl tudi Slovenijo.«

Devetindvajsetletnik je letos izdal svoj četrti solo plošček England Keep My Bones, ki ga je s spremljevalnim bendom The Sleeping Souls predstavil tudi občinstvu sredi severno dalmatinske polpuščave. Med tamkajšnjimi vojaškimi hangarji so odmevale s folkom obarvane rock pesmi, ki bi jih zaradi spevne pop strukture lahko prežvečil celo MTV. Še več; videti je bilo, da bi lahko visokorasli, nasmejani Turner s kombinacijo svoje glasbe in karizme, ki spominja na samega Šefa Bruca Springsteena, zadovoljil tako čut sluha kot vida vseh; od deklet pa do njihovih fantov ter mam in očetov. Ne glede na to pa Frankova starša njegove želje po ustvarjanju glasbe nikoli nista najbolje razumela. Ravno nasprotno; očetova želja je bila, da bi se sine odločil za kariero v pravniških vodah. »Starša sta potrebovala veliko časa, da sta doumela, kaj počnem,« razlaga Turner. »Nihče izmed njiju namreč nikoli ni bil del rokenrol sveta. Ne, da bi hotela biti do mene nesramna, preprosto nista razumela, kaj želim doseči. Mama je sedaj glede tega popolnoma kul, z očetom pa ne govorim več. Razlog za to pa je popolnoma druga zgodba, o kateri pa ne bom govoril.«

Posnetek s Terranea:

Od glasbe do knjige … in spet nazaj

Čeprav daje preprosti fantič iz majhne angleške vasice občutek, da vsa svoja čustva, razmišljanja in izkušnje izlije v svoje pesmi, del sebe še vedno ohranja zavit v meglico skrivnostnosti. »Seveda, saj moram. Drugače bi popolnoma znorel,« odločno potrdi Turner. »Negativna plat tega, s čimer se ukvarjam, je ta, da velikokrat srečaš svoje poslušalce, ki mislijo, da vedo vse o tebi. In potem začnejo: 'Jou model, kako je kaj tvoj oče, tvoja punca?' Jaz pa si mislim:'Človek, saj te sploh ne poznam!'  Skrivnost pisanja glasbe je v tem, da govoriš o nečem, kar se zdi specifično vsem. To pa ni isto, kot da bi govoril samo o svojem življenju.«

O slednjem bodo njegovi oboževalci lahko kmalu prebirali tudi v nastajajoči knjigi. Trenutno je Turner namreč v procesu pisanja svojevrstnega dnevnika, ki opisuje dogodivščine na njegovih najbolj zanimivih sto koncertih. »Trenutno sem jih dokončal okoli petinsedemdeset. Počasi se približujem cilju, toda … Ne vem, včasih je enostavno lažje početi kaj drugega. Najbolje se namreč odrežem, če imam rok. V nasprotnem primeru pa si rečem: 'Ah, grem malce igrati kitaro',« razlaga Turner, medtem ko uprizarja, kako knjigi obrača hrbet. »S pisanjem je bilo lahko začeti – mislil sem, da bom končal v kakšnem mesecu. Sedaj pa je minilo že leto. Ampak saj jo bom končal! Bom, bom!« s pokesanim izrazom na obrazu še doda.

Glasba je njegov otrok

Že v času šolanja je imel Turner svoj punk bend, ki pa so ga v lastni šoli izžvižgali z odra. Po štirih solo albumih, prav toliko EP-jih in plošči z raritetami, sedaj razmišlja o vrnitvi k svojim bendovskim koreninam. S prijateljema se namreč dogovarja o ustanovitvi hardcore glasbene zasedbe. »Imeli naj bi le bobnarja, kitarista, jaz bi pel in to je to. Denimo nekaj kot The Jesus Lizard, Converge, Mclusky in mogoče One Day As A Lion.«

Nekje v začetkih svoje solo poti se je mladi rocker odločil, da s svojimi deli nikoli ni pametno biti stoodstotno zadovoljen in da bo vedno stremel k izboljšavam. »Če bi se moral odločiti, katera moja skladba mi je najljubša oz. katera je najboljša, bi bilo to zelo težko. Tako, kot če bi moral izbirati med svojimi otroci. Trenutno so mi ljube pesmi z najnovejšega albuma, zato ker so sveže. Drugače pa je na drugi plošči pesem z naslovom I Knew Prufrock Before He Got Famous. Nanjo sem zelo ponosen, saj ima zame in za moje prijatelje poseben pomen,« med igrivim prestopanjem in mahanjem z rokami razlaga Turner.

Vsi so jebeni otroci

Simpatični navdušenec nad ameriškim Divjim zahodom v svojo glasbo marsikdaj prenese tudi razmišljanja o sodobni družbi ter pozitivnih in negativnih človeških lastnostih. »Menim, da je največja težava sodobne zahodne družbe ta, da ljudje niso dovolj samozadostni,« brez obotavljanja zatrdi Turner. »Mislim, da so vsi vajeni tega, da lahko vse dobijo od drugih. Če bi se tehnologija, ki jo poznamo, sesula, nihče ne bi znal loviti hrane. Ker so vsi jebeni veliki otroci z iPadi, Facebookom in podobnim drekom, bi vsi stradali do smrti.«

Kljub opisani črnogledosti pa Turner na določenih področjih vseeno ostaja optimističen. Meni denimo, da se glasbenikom in rokenrolu ne glede na sodobne prepreke obeta svetla prihodnost: »Ne želim ravno napovedovati prihodnosti, saj se pri tem marsikdo zmoti. Res je, da se je staremu načinu upravljanja z glasbo na pot postavil internet in s tem downloadanje, zaradi česar se je marsikaj spremenilo. Toda menim, da to niso dejavniki, ki bi bili ključni. Ključno je to, da vse več ljudi igra rokenrol, hkrati pa ga vse več ljudi tudi posluša. Več, kot kadarkoli prej. Če se oprimemo teh dveh dejstev, vemo, da bomo na tak ali drugačen način preživeli.«

Žarnca