To je folklora!

Za vrhunec napornega tedna dobim povabilo na koncert malih in tetoviranih težkokitarcev. Tako z dvema besedama najlažje opišem zagorele Mehičane, ki slišijo na ime Here Comes The Kraken in ki so že tretjič lomili odre Evrope, v Sloveniji pa so se ustavili prvič.

Kot sem že v začetku omenil, je bil pretekli teden prekleto naporen. Še težja pa je bila glasbena izkušnja, ki me je čakala v poznem petkovem večeru. Deathcore, kot bi najlažje opisali žanrski presek obeh gostujočih bendov v Orto baru, je lomastil skozi ljubljansko noč in pičli peščici, zbrani pod miniaturnim Ortovim odrom, dajal možnost in priložnost za flejlanje, nekakšno breakdanceanje in skorajšnje, jup, do težjega prerivanja ni prišlo, moshanje tesnohlačnikov.

Give Em Blood                                                                                                Foto: ofcar

Za uvod so poskrbeli skromni Avstrijci Give Em Blood, ki so z dokaj povprečnim metal-deathcoreom pred oder poskušali zvabiti kislo peščico, ki se je v tistem trenutku še vedno bolj ležerno prestopala na mestu. Niti "slečem hoodie, razkrijem popolnoma poslikano telo" manever se frontmanu in klapi dveh kitar, basa in kakopak bobnov ni posrečil, kar je pomenilo ne prezgoden, toda nekoliko manj veličasten konec in krik po mehiških stanovskih bratcih.

Ko so na oder stopicljali mehiški mladci, ki so se na intervjuju pred koncertom izkazali za prijetno, s filmskim "wi dont tejk det šit men" mehiško-ameriškim naglasom, pa se je pod rdečimi lučmi že pojavila dolgolasa glava ali dve več kot pred tem. Oder so zavzeli tiho, z manjšo kitarsko korekturo na začetku, nadaljevali pa vse prej kot tiho in mirno. Če se je zbrana družba pod odrom pred tem še plaho ogrevala za svoje folklorne rituale, je bila na tej stopnji že dodobra ubrana in jo je bilo, kljub nizki številki, vsepovsod dovolj (beri drugi odstavek, zadnji stavek).

Here Comes The Kraken                                                                                 Foto: ofcar

Nad morsko živaljo navdušeni Aguascalientažanski adolescenti pa so vseeno pokazali, čemu se okoli njih v zadnjem letu v ZDA in Evropi dviga toliko prahu. Šestčlanska zasedba očitno prekleto dobro ve, kaj pomeni vaja, uigranost in polnost zvoka, ki pa v nobenem trenutku ne preide v monoton dolgčas. Soliden nastop z ejakulacijskim finišem za večino zbranih na majavih tleh Orta je tisto, kar zasrbi marsikaterega metalsko navdahnjenega pisuna. Ker sam to nisem, naj z laično grajo in hvalo preneham, dodam pa le ... ah ... wi dont tejka dat šit men!

Do naslednjič ... to je folklora, tesnohlačniki, ne zanemarite svoje subkulturne dolžnosti. Vi flejlate prihodnost!


V Orto baru se je 2.12. nad razsežnostmi subkulturnih folklor navduševal Definedivine.