Mi je pa dokaj jasno, česa glasbenik NE potrebuje, da se zlije s poslušalčevim uhljem. Študija primera: duo Incurabili. Gremo!
Glasbenik ne potrebuje:
- bežigrajskega stadiona, Wembley arene ali Cankarjevega doma. Zadostuje plac s kakimi dvajsetimi kvadrati, šankom in kotom, v katerega se postavi opremo in špila, iz oči v oči par centimetrov od okoli nagnetene publike. WC je dobrodošel, a ne nujen.
- dvometrske dile efektov, sedemnajst činel različnih velikosti ali koncertnega klavirja. Zadostuje par kitar s feršti, takisto par bas bobnov s skromno činelco na vrhu in potem kar mu pač pride pod prste, bodisi stojalo mikrofona, po katerem tapka s palčkami, bodisi ropotulje, naključne žrtve turistične nakupovalne mrzlice v Mehiki.
- pet tisoč megavatnega reflektorja, dvajsetmetrskega zidu LCD zaslonov v ozadju ali tropa zdresiranih akrobatov. Zadostuje par vrtnic, ki poplesujeta pod udarci bobna, v katerem domuje lončnica, pa je. Preprosto, a estetsko.
- triurne setliste, nabasane z vsemi hitiči, obskurnimi B-sidei, nepotrebnimi priredbami (heh, nepotredbami) in improvizirano polurno solažo. Zadostuje slaba ura kvalitetnega bluzenja, dovolj za potešitev, a ne za prenažrtost.
- razvlečenih medgovorov, neprestanega zahvaljevanja ali podžiganja publike. Zadostuje kak dovtip in klic na šank za pivo, komunicira se itak prek glasbe.
V Repete baru se je 29.12. z Incurabili okrepčal ofcar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar