Kri, švic in zgledna mera patetike

La Racoon!

Ko boste po internetnih pašnikih brskali za glasbo, slikami in podatki o La Dispute, boste prej ali slej neizogibno naleteli na besedico “indie”. Ta sama po sebi zaobjema toliko različnih nerazdelanih pojmov in vzbuja toliko mešanih občutkov, da nima niti najmanjšega smisla lebdeti nad njo. Naleteli boste tudi na besedico post-hardcore. Ki spet pove bore malo. In ko boste njihovo glasbo skušali predstaviti kolegom, bodo le-ti rekli: "A, to so taki k At The Drive-In." A bodi dovolj, če rečemo, da La Dispute dejansko res domujejo pri mladi, neodvisni založbi No Sleep in da so s tega vidika očitno res indie. Jebiga. Tam so zatočišče našli tudi Former Thieves, ki se z njimi potikajo po aktualni evropski turneji. O La Dispute je, preden zagrizemo v njihov dunajski koncert, treba povedati denimo še to, da so odigrali rakunji delež pri poimenovanju tega bloga. Slava jim!


Po pravici povedano - ne spomnim se, kdaj se nas je nazadnje tako pisana skupinica odpravila na koncert vse do daljnega Dunaja. Ob razmišljanju o tem, kaj nas je sploh gnalo v tuje kraje, je še najlažje skleniti, da smo se vsi po malem zatreskali v to mlado, energično zasedbo z ameriškega severovzhoda. Na dunajski koncert sta nas pripeljala navigacijska naprava in nadčloveško potrpežljiv voznik. Slava tudi njemu! Klub B72, kjer se je stvar odvila, na zunaj spominja na kakšno malo bolj razkošno trafiko, od znotraj pa na nekoliko pomanjšano verzijo nekdanjega ljubljanskega kluba Sub-sub. Ko smo vstopili vanj, so se Former Thieves že drli, razbijali, drgnili po instrumentih in nasploh skušali biti generični prototip melodičnega hardcore benda. Na veselje nekaterih in zehanje drugih jim je to tudi popolnoma uspelo. Ko bi se le dalo še v živo slišati tisti delček njih, ki z ritemsko sekcijo spomni denimo na Converge, bi pri njihovem nastopu takoj bolj zastrigli z ušesi. Tako pa smo ga z distanco in kritično mislijo ošvrknili iz zadnjih vrst (ki so se povsem slučajno nahajale sumljivo blizu šanka, khm).

La Dispute so se po premoru na oder priplazili skromno in skorajda neopazno, začeli pa udarno in brezkompromisno, kot se za bend njihove baže spodobi. In ko že na začetku drugega komada fašeš v glavo brco od tipa, ki se je odrinil od tal in začel s crowd-surfanjem po prostoru, ki to komajda dopušča, veš, da te čaka … Hja, zanimiv koncert. La Dispute so odigrali in odpeli približno enakomerno izbrano število skladb z obeh svojih albumov in glede na pulzirajočo gmoto teles, ki ni niti enkrat popustila pred odrom, so naredili točno tisto, kar vse večje število oboževalcev privablja na njihove koncerte. Bili so iskreni, spretni z instrumenti in prijazno zaskrbljeni, ko so zagledali krvavečega člana publike, ki se je v tok dogajanja očitno izjemno vklopil. Pevec je iz sebe bruhal energijo in direktne osebne izpovedi. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je publika skladbe znala na pamet in se vživela tako, kot smo pri nas morda navajeni na metalskih koncertih, povsod drugje pa velikokrat srečamo predvsem intelektualno izgledajoče obraze, ki postavajo naokoli, se zamišljeno praskajo po bradah in v najboljšem primeru pozibavajo v napačnem ritmu.

Koncert, ki je prisotno domačinsko publiko v slabo uro kratkem nastopu povsem razgrel in zadovoljil, je našo odpravo razdelil na dva pola. Dve petini sta bili povsem potešeni, tri petine pa skeptično neprepričane. Nekje v žgoči debati, ki se je trudila biti kultivirana, je padel tudi argument, da imajo La Dispute adolescentna besedila. Hja, če so družinski odnosi, prijateljstvo, ljubezen, medosebne stiske, strah, tesnobe in upanje v boljši jutri le stvar adolescence, potem je temu najbrž res tako. Če pa se lahko strinjamo, da so to enako pomembne in misli begajoče stvari tudi kakih 10, 20, 30 let po prvem na skrivaj zaužitem pivu, potem so dečki zadeli bistvo svoje tokratne turneje. Drži pa tudi to, da bi bilo za njihovo nadaljnje ustvarjanje smiselno, da se morda lotijo še kakega drugega spektra človeškega obstoja. Tudi trpljenje je tema, ki se nekoč izpoje v svoj bridki konec. Na Dunaju pa je bilo kljub temu katarzično prijetno – in na poti nismo povozili niti ene same srne! Slava nam!

Na Dunaju je 20.1. rakuna v zrak vihtela hurtmyselftoday.