Intervju: Pulled Apart By Horses

Neznosna vročina – okoli 83˚ Celzija, v šotoru pa kup na pol golih mladeničev. Njihovi razgreti udi komaj čakajo, da bodo lahko stopili v akcijo.  Po njih tiho a vztrajno polzijo debele kaplje potu – kaplje potu, ki bodo čez nekaj minut počasi vse večje in večje. Čez nekaj minut bo vse drugače. Mlada telesa se bodo združila in v skupnem ritmu, polnem poskakovanja, porivanja, hlastanja po zraku in morda celo modric, dosegla zadovoljstvo. Skupno zadovoljstvo …

Ne, to ni eden od prastarih videospotov Britney Spears, temveč izsek iz čakanja na koncert. Koncert britanskega benda Pulled Apart By Horses na lanskem slovaškem festivalu Bažant Pohoda.  Pred njim sem zakorakala tudi v backstage, kjer sem se pogovarjala z bobnarjem in kitaristom. Ker sem bila edina novinarka, ki se je za ta bend sploh zanimala, sem imela na voljo precej časa – izkazalo se je, da sta fantiča nadvse prijetna mladeniča, a za svoja leta še precej odtrgana, zajebantska in seveda borderline alkoholika. Pač rock'n'roll, zaradi česar sploh ni nič čudnega, da jih je serija Skins povabila na eno od svojih razvpitih žurk.

Pulled Apart By Horses so svoj istoimenski prvenec izdali pred dvema letoma, danes pa je izšel drugi plošček Tough Love. Nekaj besed o njem smo spregovorili tudi na festivalu – le mesec ali dva preden so se fantje zaprli v studio. Celoten intervju si lahko preberete spodaj, dodan pa je tudi video z njihovega koncerta na omenjenem festivalu. Špil je bil OK, fantje imajo nedvomno ogromno energije, ki pa je več kot očitno ustvarjena bolj za klubske koncerte. Video je pol metra levo od mene snemal YES! fjutr – skupaj sva se s prepotenimi slovaškimi fanti bojevala za svoje življenje. Na njihovo stran se je sem in tja postavila tudi nadležna železna ograja – kljub modrici sem na koncu zmagala jaz. :)  

Pulled Apart By Horses – Igrati želijo pred množico mačk

Čeprav se britanski četvorček z imenom Pulled Apart By Horses navadno veliko bolj domače počuti na odrih prepotenega klubovja, poleti svoj že tako precej zasedeni koncertni urnik dopolni tudi z datumi na najrazličnejših evropskih festivalih. Letos se je denimo na začetku julija mudil tudi v Trenčinu, natančneje: na največjem slovaškem festivalu urbane glasbe, Bažant Pohoda.

S hardcorom in post-punkom navdahnjeni bend oz. njegov žanr alternativnega rocka je precej težko – morda celo nesmiselno – natančneje opredeljevati. Najpomembnejši atribut, ki si ga lastijo PABH, so namreč hektični živi nastopi, zaradi katerih jih je otoški glasbeni tisk označil za enega izmed najboljših britanskih živih klubskih zasedb. Energično dretje, upiranje gravitaciji z neumornim poskakovanjem po zraku, metanje po kolenih, leteče pivo, potoki potu in včasih celo kanček bruhanja ali krvi. »Krvi v zadnjem času ni bilo ravno veliko,« zamišljeno zatrjuje tetovirani, brkati bobnar Lee Vincent, medtem ko se skupaj s kitaristom Jamesom Brownom zaradi celinskih trideset in nekaj stopinj Celzija skupaj potita v velikem šotoru festivalskega zaodrja. »Ah ne, saj res, James si je v Nemčiji brutalno porezal roko!« kmalu spremni svojo izjavo, ki jo v smehu hitro dopolni tudi James: »Na Hurricane ali Southside festivalu. Že pri drugem komadu sem si porezal roko – zapestje in palec. Seveda sem z igranjem nadaljeval, rana pa je postajala vse večja in večja. Kri je bila povsod!«

Iz Leedsa do stadionskih koncertov

Fantje, ki imajo v Leedsu tudi glasbeno založbo, so na omenjeno mesto močno navezani. Eden od glavnih razlogov je aktivno in razburkano glasbeno okolje, ki je vsako leto priča kaljenju novih perspektivnih glasbenih skupin. »Gre za ustvarjanje glasbe s strastjo, hkrati pa tudi ljubezen do organizacije koncertov in pomoč še neuveljavljenim skupinam,« razlaga Lee. »Vsak večer se v Leedsu denimo odvije skorajda deset koncertov. Po turneji, ko svojih prijateljev že nekaj časa nisi videl, greš ven in veš, da jih boš nedvomno srečal. Prijetna skupnost glasbenih navdušencev.«

Kljub zavezanosti klubskemu dogajanju, so PABH lani doživeli tudi čast igranja pred angleško trojico, katere stadionski nastopi trenutno veljajo za eno izmed najpolnejših in nepozabnih koncertnih doživetij – Muse. »Bilo je nadrealistično,« se spominja od sonca opečeni kitarist. »Na začetku si precej živčen, ko pa stopiš na oder, pod katerim vidiš samo maso trideset tisoč ljudi, te tovrstni občutki zapustijo. Oder je ogromen, od publike si močno oddaljen in se zato z njo ne čutiš povezanega. Vidiš samo majhne obraze. Počutil sem se kot v sanjah. Zelo bizarno.«

Koncert + droge = dolgčas

Kljub svojim mnogoterim koncertnim izkušnjam, polnih moshpitov, crowdsurfanja in splošno nenadzorovanega skakanja, se štirje mladci zavedajo nevarnosti draženja svoje publike. »Ne festivalih se je pripetila že vrsta nesreč, zato moraš biti previden, da množice ne provociraš in razdražiš toliko, da to postane nevarno,« razmišlja James, Lee pa mu malo v šali hitro doda: »Kljub temu bi z veseljem videl mulce, ki splezajo na kupe zvočnikov, se od njih odrinejo in se med seboj srečajo nekje v zraku – tako kot na metalcore špilih. Ali pa človeško piramido!« Po nekaj sekundnem razmisleku se bobnar znova pogrezne v svojo simpatično skromnost in doda, da je vesel, da sploh kdo pride na njihov koncert. »Spomnim se, ko sem na našem festivalskem špilu prvič videl crowdsurf.  Prej nikoli nisem bil v bendu, ki bi na tako velikih koncertih vzbudil tovrstne reakcije. Divje!«

Potem, ko se James in Lee spominjata svojih koncertov na razvpitih, hedonizma in drog polnih žurkah britanske TV serije z naslovom Skins, ki brez zadržkov govori o sodobnih najstniških težavah, drogah, alkoholu, seksu in odnosih, hitro zanikata kakršnokoli uporabo drog pred in med koncerti. »Ne vem, kako lahko bendi to sploh počnejo,« se čudi kitarist. »OK, če denimo za primer vzameš The Stone Roses – John Squire (kitarist) se zadeva z nepredstavljivimi količinami kokaina, potem pa na odru samo stoji in igra kitaro. Sploh se ne premakne. Če skačeš po odru, tako kot mi, si tega ne moreš privoščiti.« »Spijemo le kakšno pivo,« doda Lee in hitro zatem skesano razloži prigodo, ki mu je priskutila poigravanje z močnejšimi opojnimi substancami. »Pred našim prvim festivalom v Leedsu sem prekrokal celo noč in počel karkoli mi je padlo na pamet. Zjutraj sem to močno obžaloval, spil približno tri litre kave, na koncertu pa sem se moral noro koncentrirati. Nikoli več!« James v smehu doda: »Cel koncert je buljil v množico – svojih rok in palčk ni s pogledom niti spreletel. Kot stroj!«

Turneja z Lady Gaga?

Pulled Apart By Horses so svoj istoimenski prvenec izdali lani, konec letošnjega poletja pa se bodo zaprli v studio in posneli album, ki bo izdan naslednje leto. Sodeč po bobnarjevih besedah bo druga plošča malce temačnejša in boljše odigrana, s čimer se strinja tudi James: »Prejšnji album smo nekako potegnili kar iz zraka, pri tem pa bomo veliko bolj osredotočeni. Končni izdelek bo narejen bolj profesionalno … Ali pa bo pač le kup dreka,« pristavi v smehu.

Kljub temu, da svoji prihodnosti očitno puščajo odprta vsa vrata, pa njihovo več kot očitno bujno domišljijo tu in tam spreleti nenavadno odbita ideja. Ena od njih je – navzlic temu, da je Jamesa pred nekaj urami na trenčinskem gradu napadla koza – da bi igrali pred množico živali. »Radi imamo živali! Še posebno leve. Koncert pred množico mačk. To bi bilo kul!«

Mačke gor ali dol – ali vedo, da naj bi bila ena izmed PABH fenic tudi sama Lady Gaga? »Lady Gaga? O tem nisem slišal še ničesar!« se presenečeno začudi James, Lee pa s prešernim nasmeškom izkoristi priložnost: »Mogoče bi lahko šli z njo na turnejo. Sodelovanje! Njene ljudi bi morali prepričati, da se za to domenijo z 'našimi' ljudmi!«

Kdo ve, mogoče boste lahko v prihodnosti divjake Pulled Apart By Horses zasledili na turneji z Madonno 21. stoletja. Mogoče celo pred občinstvom polnim crowdsurferskih mačk.