Neznosna vročina – okoli 83˚ Celzija, v šotoru pa kup na pol golih mladeničev. Njihovi razgreti udi komaj čakajo, da bodo lahko stopili v akcijo. Po njih tiho a vztrajno polzijo debele kaplje potu – kaplje potu, ki bodo čez nekaj minut počasi vse večje in večje. Čez nekaj minut bo vse drugače. Mlada telesa se bodo združila in v skupnem ritmu, polnem poskakovanja, porivanja, hlastanja po zraku in morda celo modric, dosegla zadovoljstvo. Skupno zadovoljstvo …
Ne, to ni eden od prastarih videospotov Britney Spears, temveč izsek iz čakanja na koncert. Koncert britanskega benda Pulled Apart By Horses na lanskem slovaškem festivalu Bažant Pohoda. Pred njim sem zakorakala tudi v backstage, kjer sem se pogovarjala z bobnarjem in kitaristom. Ker sem bila edina novinarka, ki se je za ta bend sploh zanimala, sem imela na voljo precej časa – izkazalo se je, da sta fantiča nadvse prijetna mladeniča, a za svoja leta še precej odtrgana, zajebantska in seveda borderline alkoholika. Pač rock'n'roll, zaradi česar sploh ni nič čudnega, da jih je serija Skins povabila na eno od svojih razvpitih žurk.
Pulled Apart By
Horses so svoj istoimenski prvenec izdali pred dvema letoma, danes pa je izšel
drugi plošček Tough Love. Nekaj besed o njem smo spregovorili tudi na
festivalu – le mesec ali dva preden so se fantje zaprli v studio. Celoten intervju
si lahko preberete spodaj, dodan pa je tudi video z njihovega koncerta na
omenjenem festivalu. Špil je bil OK, fantje imajo nedvomno ogromno energije, ki
pa je več kot očitno ustvarjena bolj za klubske koncerte. Video je pol metra levo
od mene snemal YES! fjutr – skupaj sva se s prepotenimi slovaškimi fanti
bojevala za svoje življenje. Na njihovo stran se je sem in tja postavila tudi
nadležna železna ograja – kljub modrici sem na koncu zmagala jaz. :)
Pulled Apart By
Horses – Igrati želijo pred množico mačk
Čeprav se britanski
četvorček z imenom Pulled Apart By Horses navadno veliko bolj domače počuti na
odrih prepotenega klubovja, poleti svoj že tako precej zasedeni koncertni urnik
dopolni tudi z datumi na najrazličnejših evropskih festivalih. Letos se je
denimo na začetku julija mudil tudi v Trenčinu, natančneje: na največjem slovaškem
festivalu urbane glasbe, Bažant Pohoda.
S hardcorom in post-punkom navdahnjeni bend oz. njegov žanr
alternativnega rocka je precej težko – morda celo nesmiselno – natančneje
opredeljevati. Najpomembnejši atribut, ki si ga lastijo PABH, so namreč hektični
živi nastopi, zaradi katerih jih je otoški glasbeni tisk označil za enega izmed najboljših britanskih živih klubskih zasedb. Energično dretje, upiranje
gravitaciji z neumornim poskakovanjem po zraku, metanje po kolenih, leteče
pivo, potoki potu in včasih celo kanček bruhanja ali krvi. »Krvi v zadnjem času
ni bilo ravno veliko,« zamišljeno zatrjuje tetovirani, brkati bobnar Lee
Vincent, medtem ko se skupaj s kitaristom Jamesom Brownom zaradi celinskih
trideset in nekaj stopinj Celzija skupaj potita v velikem šotoru festivalskega
zaodrja. »Ah ne, saj res, James si je v Nemčiji brutalno porezal roko!« kmalu
spremni svojo izjavo, ki jo v smehu hitro dopolni tudi James: »Na Hurricane ali
Southside festivalu. Že pri drugem komadu sem si porezal roko – zapestje in
palec. Seveda sem z igranjem nadaljeval, rana pa je postajala vse večja in
večja. Kri je bila povsod!«
Iz Leedsa do stadionskih
koncertov
Fantje, ki imajo v Leedsu tudi glasbeno založbo, so na
omenjeno mesto močno navezani. Eden od glavnih razlogov je aktivno in
razburkano glasbeno okolje, ki je vsako leto priča kaljenju novih perspektivnih
glasbenih skupin. »Gre za ustvarjanje glasbe s strastjo, hkrati pa tudi
ljubezen do organizacije koncertov in pomoč še neuveljavljenim skupinam,«
razlaga Lee. »Vsak večer se v Leedsu denimo odvije skorajda deset koncertov. Po
turneji, ko svojih prijateljev že nekaj časa nisi videl, greš ven in veš, da
jih boš nedvomno srečal. Prijetna skupnost glasbenih navdušencev.«
Kljub zavezanosti klubskemu dogajanju, so PABH lani doživeli
tudi čast igranja pred angleško trojico, katere stadionski nastopi trenutno
veljajo za eno izmed najpolnejših in nepozabnih koncertnih doživetij – Muse.
»Bilo je nadrealistično,« se spominja od sonca opečeni kitarist. »Na začetku si
precej živčen, ko pa stopiš na oder, pod katerim vidiš samo maso trideset
tisoč ljudi, te tovrstni občutki zapustijo. Oder je ogromen, od publike si
močno oddaljen in se zato z njo ne čutiš povezanega. Vidiš samo majhne obraze.
Počutil sem se kot v sanjah. Zelo bizarno.«
Koncert + droge =
dolgčas
Kljub svojim mnogoterim koncertnim izkušnjam, polnih
moshpitov, crowdsurfanja in splošno nenadzorovanega skakanja, se štirje mladci
zavedajo nevarnosti draženja svoje publike. »Ne festivalih se je pripetila že vrsta
nesreč, zato moraš biti previden, da množice ne provociraš in razdražiš toliko,
da to postane nevarno,« razmišlja James, Lee pa mu malo v šali hitro doda:
»Kljub temu bi z veseljem videl mulce, ki splezajo na kupe zvočnikov, se od
njih odrinejo in se med seboj srečajo nekje v zraku – tako kot na metalcore
špilih. Ali pa človeško piramido!« Po nekaj sekundnem razmisleku se bobnar
znova pogrezne v svojo simpatično skromnost in doda, da je vesel, da sploh kdo
pride na njihov koncert. »Spomnim se, ko sem na našem festivalskem špilu prvič
videl crowdsurf. Prej nikoli nisem bil v
bendu, ki bi na tako velikih koncertih vzbudil tovrstne reakcije. Divje!«
Potem, ko se James in Lee spominjata svojih koncertov na
razvpitih, hedonizma in drog polnih žurkah britanske TV serije z naslovom Skins,
ki brez zadržkov govori o sodobnih najstniških težavah, drogah, alkoholu, seksu
in odnosih, hitro zanikata kakršnokoli uporabo drog pred in med koncerti. »Ne
vem, kako lahko bendi to sploh počnejo,« se čudi kitarist. »OK, če denimo za
primer vzameš The Stone Roses – John Squire (kitarist) se zadeva z nepredstavljivimi
količinami kokaina, potem pa na odru samo stoji in igra kitaro. Sploh se ne
premakne. Če skačeš po odru, tako kot mi, si tega ne moreš privoščiti.« »Spijemo
le kakšno pivo,« doda Lee in hitro zatem skesano razloži prigodo, ki mu je
priskutila poigravanje z močnejšimi opojnimi substancami. »Pred našim prvim
festivalom v Leedsu sem prekrokal celo noč in počel karkoli mi je padlo na
pamet. Zjutraj sem to močno obžaloval, spil približno tri litre kave, na
koncertu pa sem se moral noro koncentrirati. Nikoli več!« James v smehu doda:
»Cel koncert je buljil v množico – svojih rok in palčk ni s pogledom niti
spreletel. Kot stroj!«
Turneja z Lady Gaga?
Pulled Apart By Horses so svoj istoimenski prvenec izdali
lani, konec letošnjega poletja pa se bodo zaprli v studio in posneli album, ki
bo izdan naslednje leto. Sodeč po bobnarjevih besedah bo druga plošča malce
temačnejša in boljše odigrana, s čimer se strinja tudi James: »Prejšnji album
smo nekako potegnili kar iz zraka, pri tem pa bomo veliko bolj osredotočeni.
Končni izdelek bo narejen bolj profesionalno … Ali pa bo pač le kup dreka,« pristavi
v smehu.
Kljub temu, da svoji prihodnosti očitno puščajo odprta vsa
vrata, pa njihovo več kot očitno bujno domišljijo tu in tam spreleti nenavadno odbita
ideja. Ena od njih je – navzlic temu, da je Jamesa pred nekaj urami na trenčinskem
gradu napadla koza – da bi igrali pred množico živali. »Radi imamo živali! Še
posebno leve. Koncert pred množico mačk. To bi bilo kul!«
Mačke gor ali dol – ali vedo, da naj bi bila ena izmed PABH
fenic tudi sama Lady Gaga? »Lady Gaga? O tem nisem slišal še ničesar!« se
presenečeno začudi James, Lee pa s prešernim nasmeškom izkoristi priložnost: »Mogoče
bi lahko šli z njo na turnejo. Sodelovanje! Njene ljudi bi morali prepričati,
da se za to domenijo z 'našimi' ljudmi!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar