Sedaj desetletna
Dihurčka v petek v Kinu Šiška pripravljata veliko veselico, s katero bosta
skupaj z občinstvom proslavila svoj okrogli rojstni dan. Ker taka obletnica ni
kar tako, bo žurka 10. februarja sledila tudi v Gala Hali. In ker to res ni kar
tako, se je Rakun malce pobondal z Dihurčkoma – Črt je pobrskal po svojih
spominih, opisal njune začetke, ovire, ki sta jih prehodila, in opažanja o
dogajanju na domači glasbeni sceni. Z njegovimi besedami: " Ou yeah!"
Kako se spominjata
prvega koncerta, ki sta ga organizirala?
Do prvega koncerta je prišlo, ko se je prijatelj Blackie nekega
dne pritoževal, da se v Ljubljani nič ne dogaja in da sploh ni metal koncertov.
Vprašal sem ga, zakaj ne bi sam organiziral kakega koncerta, a je bil odziv
negativen, češ da se to ne da kar tako. Takrat sem se spomnil na prijatelja Mateja,
ki je delal kot natakar v Orto baru. Nemudoma sem ga poklical, če bi bil za
štos in če bi iz principa naredila nek metal dogodek v Orto baru. Matej je za
zadevo zagrabil in se zmenil v Ortu za termin. Kmalu zatem sva se dobila in
sestavila nek spisek možnih bendov, ki sva jih poznala oziroma so nam jih
svetovali prijatelji. Kot prva potrjena skupina so bili Sarcasm, saj sem bil z
njihovim vokalistom Mucyjem sodelavec, pozneje pa smo dodali še skupine
Expulsion, Nabiska in Distortion. Koncert je bil več kot uspešen, zato so
naslednji koncerti sledili ... Čeprav izkušenj takrat še nisva imela, je bilo
organizirati nek tak koncert vse prej kot napor, saj smo si bili s skupinami
prijatelji oziroma sovrstniki s podobnimi željami po čim več koncertih.
Na začetku sta
organizirala predvsem koncerte domačih bendov, in kot razumem, so bili Hatebreed nekakšna prelomna točka.
Več ali manj so pozneje res sledili le koncerti z domačimi
skupinami, med katerimi bi posebej omenil Drunk in public dogodke, na katerih so
nastopali mladi srednješolski punkrock bandi. Dejansko sva takrat ena od prvih
omogočila nastop skupinam, ki zdaj kar nekaj veljajo v slovenski glasbeni sceni
(Backstage, Leaf-Fat, Golliwog, Multiball ...). Izjema tujih koncertov pred
Hatebreed sta bila le koncerta Ritam Nereda in Southern Storm.
Do Hatebreed sva prišla res po najneumnejši poti. Po nekem
koncertu sva se z Matejem rahlo vinjena pogovarjala, kaj bi sploh rada
organizirala. Matej mi je dal za poslušat CD od Hatebreed (takrat so bili še
dokaj neznani na evropskem trgu) in odločitev je padla. Ko sem prišel domov,
sem poslal elektronsko sporočilo njihovi agenciji in čez par minut sem dobil odgovor,
da bodo prišli. Koncert sam je bil za moje pojme še vedno nekaj najbolj
neverjetnega, kar sem videl do zdaj, saj je Gala Hala takrat pokala od
energije. Sicer finančno takrat nisva najbolje "prišla skozi", ampak so
se nama vseeno posledično odprla številna vrata do drugih agencij, skupin in
založb.
V desetih letih
aktivnega delovanja na koncertni sceni sta verjetno opazila tudi kako se
spreminja občinstvo na koncertih. Kako bi te spremembe opisala?
Občinstvo se je v teh desetih letih zelo spremenilo. Če
pogledamo najine začetne punkrock koncerte Drunk in public, je bil takrat
povprečen gost še mladoleten in res jih je bilo veliko. Danes te generacije
sploh ni več na koncertih z izjemo parih posameznikov. Verjetno so ob prihodu
na različne fakultete postali vsi resni in nehali obiskovati koncerte. Čisto
druga slika pa je pri metalcih, katere večinoma gledava že od prvega koncerta,
s tem da vsako sezono opažava tudi nove generacije. Sicer tudi pri metalu
zaradi drugih življenjskih obveznosti kak starejši obraz izgine, a se kljub
temu scena vseeno razvija. Dandanes so metalci zagotovo največja subkultura pri
nas.
Zgornji YouTube je Črtova izbira: "Mislim
da najin najbolj poslušan komad zadnjega leta, po koncertu v Gala Hali bova
imela tudi FOAD DJ set, ki ga bo nadaljeval DJ Rope z Everything goes."
Pa spremembe na
celotni domači glasbeni sceni?
Sprememb na domači glasbeni sceni je ogromno. Prvo bi
izpostavila pojav Sazasa, ki ga po svoje zagovarjava, ko gre za komercialno
glasbo. Majhno alternativno sceno pa dobesedno ubija. Za vsak manjši koncert so
malo manjši a podobni fiksni stroški, kot pri večjih koncertih. Še vedno je
treba skupini nuditi hrano in pijačo, dvorano, prenočišče ... Pri manjših
koncertih je umetnost samo z vstopnino
že te fiksne stroške pokrit, kaj šele honorar skupin. Če dobiš zraven še
položnico SAZAS ali IPF, že nekako veš, da si zabredel v finančni minus. Dober
primer je bil Metal Camp, ki je bil pri Sazasu zadolžen za res nerealno
vsoto. Mislim, da bankrot organizatorjev
ne pomaga ne Sazasu, ne glasbenim skupinam in ne sceni nasplošno. Tukaj bi
morali pravilnik spremeniti in se sploh ne več ukvarjati z manjšimi koncertnimi
prireditvami, saj gre ta težko pridelan denar le za stroške njihove
birokracije.
Druga stvar je pojav vedno več dobrih klubov in
organizatorjev, kar je super za ponudbo kulture pri nas. Škoda edino, ker ni
nekega dobrega kontakta med vsemi temi klubi in organizatorji, saj se redno
dogaja, da se podobni glasbeni koncerti velikokrat datumsko prekrivajo – sploh
čez vikend.
Tretja stvar pa je počasno prodiranje tujih organizatorjev v
naš prostor. To utegne biti v prihodnosti največji problem, saj kmalu slovenski
organizatorji ne bomo več zmožni konkurirati. Verjetno se bo zgodilo, da bodo
vsi večji in srednji koncerti kmalu v domeni nekih tujih multikorporacij, kamor
se bo tudi stekal ves kapital.
V tem času sta
verjetno organizirala koncerte, ki so bili zelo uspešni, spet drugi pa so v
blagajno prinesli minus. Hkrati se zdi, da so koncerti v vajini organizaciji
zelo pogosti.
Če bi delala res vse koncerte, za katere dobiva ponudbe, bi
verjetno lahko imela vsak dan v letu dva koncerta. Preden potrdiva kak koncert,
se resno pogovoriva, ali je to med drugim finančno smiselno. Problem nastane,
ko nama je obema skupina izredno všeč in si začneva drug drugemu metat pesek v
oči, da saj to pa bo ja dobro. Seveda na koncu ni, ampak vseeno sva si naredila
dober koncert, kar tudi nekaj šteje. Res imava rada dobro glasbo in nekako
preživiva, če je na dobrih koncertih finančni minus. Problem nastane, ko greva
v minus pri kakem koncertu, ki ga res delava samo zaradi finančnega plusa in
tega na koncu ni. Takrat nisva več vesela dihurčka. Je pa takih koncertov zelo
malo pri naju. Niso vredni, čeprav lahko z njimi pokrijeva minus kakega
prejšnjega koncerta.
Med malim morjem koncertov, ki jih imata za
sabo, se verjetno najdejo tudi taki, ki so se vama še posebno vtisnili v
spomin. Katerega koncerta oz. sodelovanja s katerim bendom se spominjata kot
najbolj zanimivega/smešnega/groznega/divjega/ ...? Zakaj?
Najbolj zanimiv koncert – Jarboe (ex pevka Swans) v Channel
Zero , ker je bilo glasbeno dovršeno in ženska ma res fenomenalen glas.
Najbolj smešen koncert – SNFU v Gala Hali, njihov vokalist
Mr Chi Pig je res ena izmed največjih pojav punkrock scene.
Najbolj grozen koncert – Lordi v Cerknici, pa ne toliko
zaradi evrovizijskih zmagovalcev, kakor zaradi same občine Cerknica.
Najbolj divji koncert – Hatebreed v Gala Hali, takega šusa
nisva še doživela.
Je še kar veliko najbolj xxx koncertov, vendar pustimo to za
drugič.
Verjetno se je
zgodilo tudi, da sta imela v mislih v Slovenijo pripeljati nek bend, a se je
izkazalo, da bi bil to za naše razmere predrag projekt?
Načeloma greva pri glasbenih skupinah, ki so nama všeč,
velikokrat z glavo skozi zid, kar pomeni, da tvegava malo premoženje. Se pa je
tudi zgodilo, da ni šlo več naprej, kar je primer deathcore festivalne turneje
Never Say Die.
Kaj je potrebno za
to, da se po koncertu »usedeta in rečeta 'to je bilo to'«? Kaj je potrebno, da
sta s koncertom resnično zadovoljna?
Končna finančna situacija koncertne enote je seveda tukaj
zelo pomembna, ampak še zdaleč ne, da bi rekla 'to je bilo to'. Bolj je
pomembna najina subjektivna ocena koncerta in pa seveda odziv publike. Včasih
se zgodi, da je na koncertu le 20 oseb, pa je vseeno' bilo to to' (recimo
koncert Musica Diablo v Channel Zero).
Črt: "Koncertni posnetek, ko se je pevec od Vulture Industries predlani v
klubu Channel Zero pridružil Taake na odru. Tokrat bo na obletnici v
Kinu Šiška ravno obratno."
Sodelovala sta tudi
pri festivalih, kjer pa sta se, kot razumem, tudi že opekla? Na Rockonnetu
omenjata Šklab fest in kako ste bili izigrani?
S festivali imava res smolo, po sicer par odličnih Metal
Manij v Komnu, kjer smo imeli tudi nekaj nesoglasij, smo naredili v sodelovanju
z NKLG Kranji in Paranoid webzinom Paranoid open air fest, ki je obeleževal
obletnico največjega metalskega webzina pri nas. Sam festival je bil sicer odličen, ampak
kljub temu smo zabredli globoko v minus. Na sam Šklab fest, pa smo po dolgih
letih mučenja z agentom pripeljali skupino Raised Fist. Morali bi sicer igrati
že prej na letnem odru Gala Hale, a je to preprečil vulkan. Kot tolažilno
nagrado nam je agent dal po izredno nizki ceni možnost nastopa na Šklab festu,
kar smo seveda sprejeli. Za skupino so sicer poskrbeli, za najino stran
dogovora pa ne. Tako so pač fantje iz Šklaba prvi priepljali Raised Fist v
Slovenijo, dihurčki smo pa izpadli zraven kot nek nepomemben faktor in zastonj
delavna sila. Še ena dobra življenjska lekcija.
Glede na to, da sta
sodelovala tudi z drugimi domačimi organizatorji – kako v splošnem dojemata
odnose med slovenskimi organizatorji koncertov?
S samimi klubskimi organizatorji koncertov so odnosi
neprimerno boljši in pošteni. Tukaj pri večini dejansko obstaja nek tihi
moralni kodeks. Sodelovali smo že z društvom KAPA, ekipo Channel Zero, ekipo Orto bara, ŠKUC Bubo, Igorjem Vidmarjem, ekipo Kina Šiška in res nikoli ni bilo
najmanjše težave oziroma lahko celo rečeva, da imava z vsemi prijateljske
odnose. Razlika med festivalskimi in klubskimi organizatorji je po mojem
predvsem v tem, da so klubski organizatorji že precej dlje na sceni, medtem ko
je pri festivalskih velikokrat dokaj nov kader ljudi, ki sanjajo o ne vem
kakšnih dobičkih, ki jih seveda na koncu ni. Pri organiziranju festivala je res
ogromno denarja v igri, tako da moraš imeti kar želodec za to.
Na koncertnih
začetkih sta verjetno naredila nekaj začetniških napak. Kaj bi danes svetovala
sebi pred 10 leti?
Ne varčevati pri dobrem počutju (riderjih) skupin in bodi
siguren, da dela wifi v dvorani. Ne delati koncertov v Cerknici.
Je kaj, kar na
slovenski koncertni sceni še posebno pogrešata (recimo prostore za špile, bolj
aktivno publiko, boljše medijsko zanimanje …)?
Prostorske možnosti so pri nas odlične, morda bi lahko manjše
dvorane imele malo večje odre, ampak to je res finesa. Pri nas imamo res super
klube in super osebje, ki jih vodi. Publike bi lahko bilo vedno več, a to so
sanje vsakega organizatorja, okoli njene aktivnosti smo pa zakon, če primerjam
videne koncerte v Italiji ali Avstriji. Medijskega zanimanja za te naše male
obskurne koncerte pa sigurno ni dovolj, a po drugi strani je tudi razumljivo,
saj v tej glasbi denarja ni. Morda bi si želela kakega sponzorja, kar je redna
praksa v tujini.
Se vama zdi, da je
podiranje glasbenih meja še mogoče? Na kakšen način?
Seveda je. Ogromno je novodobnih in tudi starih glasbenih
skupin, ki eksperimentirajo z glasbo. Proizvajajo se razni hibridi iz dveh ali
večih glasbenih žanrov, kar je včasih obupno, včaih pa neverjetno dobro.
Najboljši lanski hibrid so izvedli na zadnjem albumu Taake, ko so združili
black metal z banjom. Redneck black metal! Ou yeah!
Po vajinem mnenju
najbolj perspektivni domači mladi bendi? Zakaj?
Izredno ne marava pri nekaterih naših slovenceljskih bendih,
da se ne premaknejo iz naše kure. Cilj mnogokatere skupine, ki ima ogromen
potencial, je, da izda album, videospot
(ki ga vrtijo na raznih obskurnih TV kanalih) in da igra po študentskih
veselicah. To ni nič ... treba je svojo glasbo posilit čez mejo in iti na
turneje po Evropi, tako kot so recimo začrtali smernico punkrockerji In-Sane in
metalci Sweet Sorrow. Zelo podpirava Dead Dildo Drome, ki so se formirali pred
kratkim, izdali le demo in so že pri dobri založbi in na turnejah po EU. Tako
se dela, če hočemo da bo kdo naš trg sploh opazil.
Kako to, da sta se
odločila za dve praznovanji 10. obletnice – v Kinu Šiška in teden pozneje v
Gali Hali?
Da bova sploh praznovala, sva cincala kar nekaj časa. A nekako je treba proslaviti dogodek, prav
tako bo priceless videti Vulture
Industries na velikem odru Kina Šiške. Za dva dogodka pa sva se odločila, ker
sva nekako v Gala Hali skoraj doma, medtem ko v Kinu Šiški uspeva kot društvo
organizirati le kaka dva koncerta letno. Narediti en večji spektakel za množico
in se čez teden vrniti h koreninam se nama zdi dober recept.
Občinstvo si bo lahko
v KŠ poleg bendov ogledalo tudi kratek dokumentarni film? Kaj več o tem?
Hehe, v bistvu se je ideja rodila pred kakšnim mesecem dni
in je sprva nisva preveč resno vzela, ker ni dovolj časa. Naš webmaster
Gorjanec je vzel zadevo smrtno resno in dokumentarec je že skoraj končan.
Včasih se splača iti na kako pivo, pa se uresniči kaka zadeva.
Zakaj sta Dihurčka
pivo zamenjala za prisrčnice? (na sliki zgoraj)
To bo razjasnjeno v prihodnjem dokumentarcu z naslovom
Evolucija dihurja.
Prihodnost Dihurčkov je …?
... je sicer velika neznanka, saj sva dokaj neuravnovešena
tipa. Zagotovo pa bo še en kup zanimivih prireditev, preden se stegneva.
Še napovednik dokumentarca:
Ni komentarjev:
Objavite komentar