Dihurčka, Rakun, intervju!

Sedaj desetletna Dihurčka v petek v Kinu Šiška pripravljata veliko veselico, s katero bosta skupaj z občinstvom proslavila svoj okrogli rojstni dan. Ker taka obletnica ni kar tako, bo žurka 10. februarja sledila tudi v Gala Hali. In ker to res ni kar tako, se je Rakun malce pobondal z Dihurčkoma – Črt je pobrskal po svojih spominih, opisal njune začetke, ovire, ki sta jih prehodila, in opažanja o dogajanju na domači glasbeni sceni. Z njegovimi besedami: " Ou yeah!"

  

Kako se spominjata prvega koncerta, ki sta ga organizirala?

Do prvega koncerta je prišlo, ko se je prijatelj Blackie nekega dne pritoževal, da se v Ljubljani nič ne dogaja in da sploh ni metal koncertov. Vprašal sem ga, zakaj ne bi sam organiziral kakega koncerta, a je bil odziv negativen, češ da se to ne da kar tako. Takrat sem se spomnil na prijatelja Mateja, ki je delal kot natakar v Orto baru. Nemudoma sem ga poklical, če bi bil za štos in če bi iz principa naredila nek metal dogodek v Orto baru. Matej je za zadevo zagrabil in se zmenil v Ortu za termin. Kmalu zatem sva se dobila in sestavila nek spisek možnih bendov, ki sva jih poznala oziroma so nam jih svetovali prijatelji. Kot prva potrjena skupina so bili Sarcasm, saj sem bil z njihovim vokalistom Mucyjem sodelavec, pozneje pa smo dodali še skupine Expulsion, Nabiska in Distortion. Koncert je bil več kot uspešen, zato so naslednji koncerti sledili ... Čeprav izkušenj takrat še nisva imela, je bilo organizirati nek tak koncert vse prej kot napor, saj smo si bili s skupinami prijatelji oziroma sovrstniki s podobnimi željami po čim več koncertih.

Na začetku sta organizirala predvsem koncerte domačih bendov, in kot razumem, so bili Hatebreed nekakšna prelomna točka.

Več ali manj so pozneje res sledili le koncerti z domačimi skupinami, med katerimi bi posebej omenil Drunk in public dogodke, na katerih so nastopali mladi srednješolski punkrock bandi. Dejansko sva takrat ena od prvih omogočila nastop skupinam, ki zdaj kar nekaj veljajo v slovenski glasbeni sceni (Backstage, Leaf-Fat, Golliwog, Multiball ...). Izjema tujih koncertov pred Hatebreed sta bila le koncerta Ritam Nereda in Southern Storm.

Do Hatebreed sva prišla res po najneumnejši poti. Po nekem koncertu sva se z Matejem rahlo vinjena pogovarjala, kaj bi sploh rada organizirala. Matej mi je dal za poslušat CD od Hatebreed (takrat so bili še dokaj neznani na evropskem trgu) in odločitev je padla. Ko sem prišel domov, sem poslal elektronsko sporočilo njihovi agenciji in čez par minut sem dobil odgovor, da bodo prišli. Koncert sam je bil za moje pojme še vedno nekaj najbolj neverjetnega, kar sem videl do zdaj, saj je Gala Hala takrat pokala od energije. Sicer finančno takrat nisva najbolje "prišla skozi", ampak so se nama vseeno posledično odprla številna vrata do drugih agencij, skupin in založb.

V desetih letih aktivnega delovanja na koncertni sceni sta verjetno opazila tudi kako se spreminja občinstvo na koncertih. Kako bi te spremembe opisala?

Občinstvo se je v teh desetih letih zelo spremenilo. Če pogledamo najine začetne punkrock koncerte Drunk in public, je bil takrat povprečen gost še mladoleten in res jih je bilo veliko. Danes te generacije sploh ni več na koncertih z izjemo parih posameznikov. Verjetno so ob prihodu na različne fakultete postali vsi resni in nehali obiskovati koncerte. Čisto druga slika pa je pri metalcih, katere večinoma gledava že od prvega koncerta, s tem da vsako sezono opažava tudi nove generacije. Sicer tudi pri metalu zaradi drugih življenjskih obveznosti kak starejši obraz izgine, a se kljub temu scena vseeno razvija. Dandanes so metalci zagotovo največja subkultura pri nas.

Zgornji YouTube je Črtova izbira: "Mislim da najin najbolj poslušan komad zadnjega leta, po koncertu v Gala Hali bova imela tudi FOAD DJ set, ki ga bo nadaljeval DJ Rope z Everything goes."

Pa spremembe na celotni domači glasbeni sceni?

Sprememb na domači glasbeni sceni je ogromno. Prvo bi izpostavila pojav Sazasa, ki ga po svoje zagovarjava, ko gre za komercialno glasbo. Majhno alternativno sceno pa dobesedno ubija. Za vsak manjši koncert so malo manjši a podobni fiksni stroški, kot pri večjih koncertih. Še vedno je treba skupini nuditi hrano in pijačo, dvorano, prenočišče ... Pri manjših koncertih  je umetnost samo z vstopnino že te fiksne stroške pokrit, kaj šele honorar skupin. Če dobiš zraven še položnico SAZAS ali IPF, že nekako veš, da si zabredel v finančni minus. Dober primer je bil Metal Camp, ki je bil pri Sazasu zadolžen za res nerealno vsoto.  Mislim, da bankrot organizatorjev ne pomaga ne Sazasu, ne glasbenim skupinam in ne sceni nasplošno. Tukaj bi morali pravilnik spremeniti in se sploh ne več ukvarjati z manjšimi koncertnimi prireditvami, saj gre ta težko pridelan denar le za stroške njihove birokracije.

Druga stvar je pojav vedno več dobrih klubov in organizatorjev, kar je super za ponudbo kulture pri nas. Škoda edino, ker ni nekega dobrega kontakta med vsemi temi klubi in organizatorji, saj se redno dogaja, da se podobni glasbeni koncerti velikokrat datumsko prekrivajo – sploh čez vikend.

Tretja stvar pa je počasno prodiranje tujih organizatorjev v naš prostor. To utegne biti v prihodnosti največji problem, saj kmalu slovenski organizatorji ne bomo več zmožni konkurirati. Verjetno se bo zgodilo, da bodo vsi večji in srednji koncerti kmalu v domeni nekih tujih multikorporacij, kamor se bo tudi stekal ves kapital.

V tem času sta verjetno organizirala koncerte, ki so bili zelo uspešni, spet drugi pa so v blagajno prinesli minus. Hkrati se zdi, da so koncerti v vajini organizaciji zelo pogosti.

Če bi delala res vse koncerte, za katere dobiva ponudbe, bi verjetno lahko imela vsak dan v letu dva koncerta. Preden potrdiva kak koncert, se resno pogovoriva, ali je to med drugim finančno smiselno. Problem nastane, ko nama je obema skupina izredno všeč in si začneva drug drugemu metat pesek v oči, da saj to pa bo ja dobro. Seveda na koncu ni, ampak vseeno sva si naredila dober koncert, kar tudi nekaj šteje. Res imava rada dobro glasbo in nekako preživiva, če je na dobrih koncertih finančni minus. Problem nastane, ko greva v minus pri kakem koncertu, ki ga res delava samo zaradi finančnega plusa in tega na koncu ni. Takrat nisva več vesela dihurčka. Je pa takih koncertov zelo malo pri naju. Niso vredni, čeprav lahko z njimi pokrijeva minus kakega prejšnjega koncerta. 

Med malim morjem koncertov, ki jih imata za sabo, se verjetno najdejo tudi taki, ki so se vama še posebno vtisnili v spomin. Katerega koncerta oz. sodelovanja s katerim bendom se spominjata kot najbolj zanimivega/smešnega/groznega/divjega/ ...?  Zakaj?

Najbolj zanimiv koncert – Jarboe (ex pevka Swans) v Channel Zero , ker je bilo glasbeno dovršeno in ženska ma res fenomenalen glas.

Najbolj smešen koncert – SNFU v Gala Hali, njihov vokalist Mr Chi Pig je res ena izmed največjih pojav punkrock scene. 

Najbolj grozen koncert – Lordi v Cerknici, pa ne toliko zaradi evrovizijskih zmagovalcev, kakor zaradi same občine Cerknica.

Najbolj divji koncert – Hatebreed v Gala Hali, takega šusa nisva še doživela.

Je še kar veliko najbolj xxx koncertov, vendar pustimo to za drugič.

Verjetno se je zgodilo tudi, da sta imela v mislih v Slovenijo pripeljati nek bend, a se je izkazalo, da bi bil to za naše razmere predrag projekt?

Načeloma greva pri glasbenih skupinah, ki so nama všeč, velikokrat z glavo skozi zid, kar pomeni, da tvegava malo premoženje. Se pa je tudi zgodilo, da ni šlo več naprej, kar je primer deathcore festivalne turneje Never Say Die.

Kaj je potrebno za to, da se po koncertu »usedeta in rečeta 'to je bilo to'«? Kaj je potrebno, da sta s koncertom resnično zadovoljna?

Končna finančna situacija koncertne enote je seveda tukaj zelo pomembna, ampak še zdaleč ne, da bi rekla 'to je bilo to'. Bolj je pomembna najina subjektivna ocena koncerta in pa seveda odziv publike. Včasih se zgodi, da je na koncertu le 20 oseb, pa je vseeno' bilo to to' (recimo koncert Musica Diablo v Channel Zero). 

Črt: "Koncertni posnetek, ko se je pevec od Vulture Industries predlani v klubu Channel Zero pridružil Taake na odru. Tokrat bo na obletnici v Kinu Šiška ravno obratno."

Sodelovala sta tudi pri festivalih, kjer pa sta se, kot razumem, tudi že opekla? Na Rockonnetu omenjata Šklab fest in kako ste bili izigrani?

S festivali imava res smolo, po sicer par odličnih Metal Manij v Komnu, kjer smo imeli tudi nekaj nesoglasij, smo naredili v sodelovanju z NKLG Kranji in Paranoid webzinom Paranoid open air fest, ki je obeleževal obletnico največjega metalskega webzina pri nas.  Sam festival je bil sicer odličen, ampak kljub temu smo zabredli globoko v minus. Na sam Šklab fest, pa smo po dolgih letih mučenja z agentom pripeljali skupino Raised Fist. Morali bi sicer igrati že prej na letnem odru Gala Hale, a je to preprečil vulkan. Kot tolažilno nagrado nam je agent dal po izredno nizki ceni možnost nastopa na Šklab festu, kar smo seveda sprejeli. Za skupino so sicer poskrbeli, za najino stran dogovora pa ne. Tako so pač fantje iz Šklaba prvi priepljali Raised Fist v Slovenijo, dihurčki smo pa izpadli zraven kot nek nepomemben faktor in zastonj delavna sila. Še ena dobra življenjska lekcija.

Glede na to, da sta sodelovala tudi z drugimi domačimi organizatorji – kako v splošnem dojemata odnose med slovenskimi organizatorji koncertov?

S samimi klubskimi organizatorji koncertov so odnosi neprimerno boljši in pošteni. Tukaj pri večini dejansko obstaja nek tihi moralni kodeks. Sodelovali smo že z društvom KAPA, ekipo Channel Zero, ekipo Orto bara, ŠKUC Bubo, Igorjem Vidmarjem, ekipo Kina Šiška in res nikoli ni bilo najmanjše težave oziroma lahko celo rečeva, da imava z vsemi prijateljske odnose. Razlika med festivalskimi in klubskimi organizatorji je po mojem predvsem v tem, da so klubski organizatorji že precej dlje na sceni, medtem ko je pri festivalskih velikokrat dokaj nov kader ljudi, ki sanjajo o ne vem kakšnih dobičkih, ki jih seveda na koncu ni. Pri organiziranju festivala je res ogromno denarja v igri, tako da moraš imeti kar želodec za to.

Na koncertnih začetkih sta verjetno naredila nekaj začetniških napak. Kaj bi danes svetovala sebi pred 10 leti?

Ne varčevati pri dobrem počutju (riderjih) skupin in bodi siguren, da dela wifi v dvorani. Ne delati koncertov v Cerknici.

Je kaj, kar na slovenski koncertni sceni še posebno pogrešata (recimo prostore za špile, bolj aktivno publiko, boljše medijsko zanimanje …)?

Prostorske možnosti so pri nas odlične, morda bi lahko manjše dvorane imele malo večje odre, ampak to je res finesa. Pri nas imamo res super klube in super osebje, ki jih vodi. Publike bi lahko bilo vedno več, a to so sanje vsakega organizatorja, okoli njene aktivnosti smo pa zakon, če primerjam videne koncerte v Italiji ali Avstriji. Medijskega zanimanja za te naše male obskurne koncerte pa sigurno ni dovolj, a po drugi strani je tudi razumljivo, saj v tej glasbi denarja ni. Morda bi si želela kakega sponzorja, kar je redna praksa v tujini. 

Se vama zdi, da je podiranje glasbenih meja še mogoče? Na kakšen način?

Seveda je. Ogromno je novodobnih in tudi starih glasbenih skupin, ki eksperimentirajo z glasbo. Proizvajajo se razni hibridi iz dveh ali večih glasbenih žanrov, kar je včasih obupno, včaih pa neverjetno dobro. Najboljši lanski hibrid so izvedli na zadnjem albumu Taake, ko so združili black metal z banjom. Redneck black metal! Ou yeah!

Po vajinem mnenju najbolj perspektivni domači mladi bendi? Zakaj?

Izredno ne marava pri nekaterih naših slovenceljskih bendih, da se ne premaknejo iz naše kure. Cilj mnogokatere skupine, ki ima ogromen potencial, je,  da izda album, videospot (ki ga vrtijo na raznih obskurnih TV kanalih) in da igra po študentskih veselicah. To ni nič ... treba je svojo glasbo posilit čez mejo in iti na turneje po Evropi, tako kot so recimo začrtali smernico punkrockerji In-Sane in metalci Sweet Sorrow. Zelo podpirava Dead Dildo Drome, ki so se formirali pred kratkim, izdali le demo in so že pri dobri založbi in na turnejah po EU. Tako se dela, če hočemo da bo kdo naš trg sploh opazil.

Kako to, da sta se odločila za dve praznovanji 10. obletnice ­– v Kinu Šiška in teden pozneje v Gali Hali?

Da bova sploh praznovala, sva cincala kar nekaj časa.  A nekako je treba proslaviti dogodek, prav tako bo priceless videti Vulture Industries na velikem odru Kina Šiške. Za dva dogodka pa sva se odločila, ker sva nekako v Gala Hali skoraj doma, medtem ko v Kinu Šiški uspeva kot društvo organizirati le kaka dva koncerta letno. Narediti en večji spektakel za množico in se čez teden vrniti h koreninam se nama zdi dober recept.

Občinstvo si bo lahko v KŠ poleg bendov ogledalo tudi kratek dokumentarni film? Kaj več o tem?

Hehe, v bistvu se je ideja rodila pred kakšnim mesecem dni in je sprva nisva preveč resno vzela, ker ni dovolj časa. Naš webmaster Gorjanec je vzel zadevo smrtno resno in dokumentarec je že skoraj končan. Včasih se splača iti na kako pivo, pa se uresniči kaka zadeva.

Zakaj sta Dihurčka pivo zamenjala za prisrčnice? (na sliki zgoraj)

To bo razjasnjeno v prihodnjem dokumentarcu z naslovom Evolucija dihurja.

 Prihodnost Dihurčkov je …?

... je sicer velika neznanka, saj sva dokaj neuravnovešena tipa. Zagotovo pa bo še en kup zanimivih prireditev, preden se stegneva.

Še napovednik dokumentarca:

Intervju je bil v krajši različi objavljen tudi na Siol.net.