GBTM veselica

V Menzi se je v četrtek obejtala prekmurska veselica. Tista prava, z bogračon, güčanjom, bejlin vinom pa dobro volaö. Dobri dvej vöri preden se je veselica začala  z ovcarjon posejdava za Menzinim šankom in pigejva tradicijonalno prekmursko pijačo - Laško :). Okouli naj je že fse živo pa nejsmo še niti začali. “Ti vonjaš bograč?” “Nej.” Hmm čüdno. Spoudobilo bi se se pa pravično bi bilau, da bi biu bograč tü. 

V Menzo kar na ëdnauk pride “picaboy.” Pa daj no!? Zatok znajo tej vrli prekmürski  pojđe presenetiti, gelibar?! Še preden se resno lautiva svojoga dela nama v rokej vržejo najnovejša diskografska darila pa eno par resno lejpih priponk. Stric keri je požegno GBTM veselico pa se lepou smeji z skoraj sakšnoga placa keri je bil sicer resno fajn vö napravleni. Te pa zarejže. Kelnarca zača s talanjom pice. Da jo v osen falatov pa pünidi okouli. “Fala, ge san vredi,” ji poven.

Te pa zarejže še ednauk, ali zdaj skozi kmico pa tišino toga placa. Automassage! Doj slečeni! Nej tista dva člana na audri. Cejla zasedba! Nega vseh! Nejso mogli priti. Delo z drüjgimi bendi. Jebeno je tej život rokerov. Naüvi CD je vöni ali še preden ga prvikrat resno čüjemo je jasno ka so pojđe v nauvi postavi neka čemerni. Neka kak kaže majo prauti saksfonistom (see the album, cover hater!) Pa daj no! Predlagam jima ka za naslednji CD data bar enoga fudaša v postavo. Na to te pravita ka je možno ka de naslednji solo saksafonski CD. Na to se malo nasmigejmo. Rejžeta. Še bole se derejta. Kar vrejdi mi je!. Na dvej basaj, z ritem mašino je čüti odmik ka je zvok toga CD-ja malo kraj od zvoka prvoga CD-ja. Ohranjeni pa je tüdi tisti rejdno dober AM “ambient”. Neje čaren je pa vseeno malo tesnoben. Z fejst nasmijanimi obrazi končata set in se vmejšata med nas - čistak navadne smrtnike.

Y so se mi nazadnje, kda san jih gledo v Gromki, vtisnoli v spomin zaradi dugoga nastopa. Naj vas tü včasi stavin doj. Nika se ne pizdim, takšni je pač set! In muzika je dobra. Mastna in z drajvon. Prvi dvajsti minut san bil pa fejst navdušeni. Kitarske linije so bile zakon in pravi užitek je bil glejdati široko razprejte lampe kitarista Markota, ki je čistak spadno notri. Ali, maybe it`s just me, ali te se je pa začalo vlejčti. Malo preveč vlejčti. Pozornost spadne in odmev güčanja, keroga je bilo v cejlon večeri dosta preveč, za menof narašča.

Kda se goflanje množice, kera je do tistoga momenta že lepou napünila menzo, polejže, kak zadnji na oder pridejo Stekli psi. Glavni junaki večejra keri predstavljajo svoj nauvi CD Čijsta vejst. Z mejšanico staroga Koga briga! in z pesmimi z nauvoga mejsijo pa mejšajo ljubljansko nauč z prekmursko jezo. Dva MC-ja (eden na audri, drüjgi pod njim), kitara, bas pa boben. Tau so oni. Prekmürsko čudo. Čista jeza Prekmurja.

Da je rejč na audri stekla še bole gladko, so se jin na konci pridružili še mariborski Tekochee Kru in hip-hop veselica preseže pričakovanja od marsikeroga. V poplavi, nan žabarskih ritam, nerazumljivih rejči je bilo čüjtiti menje tiste Koga briga! jeze in več nekšne pozitivne energije. Lejo povejmo ka tüdi psi odraščajo in steklina jih zapüjšča. Do cajta ka pa do mirni hišni ljubljenčki, ki nejmo gledajo prauti "(ob)lastniku" de verjetno moglo preteči še dosta Mure. Povejdano z drüjgimi besedami, naj se li ne udomačijo preveč. V tej časih je prokleto potrejbno meti na sceni tüdi kakšnoga “stekloga”!

Pri prevodu v prekmurščino je DefineDivineu pomagal Jernej Baranja - avtohtoni prekmurec!