Rakunovo popotovanje: Pariz

DIY francoski večer v hotelu - drugje je pač predrago

Pariz – ena najlepših in najbolj romantičnih prestolnic sveta; eden od tistih kotičkov na svetu, kjer lahko pari na počitnicah svoji ljubezni dodajo piko na i, samski pa si v urbanem romantičnem okolju ustvarijo nepozabno ljubezensko zgodbo, po kateri bi bilo mogoče posneti eno od čizi hollywoodskih romantičnih komedij.


Resnica? Umazano, turistov polno mesto, kjer moraš na vsakem koraku paziti, da ne stopiš na pasji drek, v neturističnih predelih pa še na kaj drugega. Mesto, natlačeno s prebivalci, ki živčno hitijo po ulicah, v brutalnih gnečah na metroju pa so se zaradi najmanjših povodov pripravljeni tudi stepsti. Mesto, kjer se zdijo njegovi prebivalci odtujeni, osredotočeni izključno nase, vse ostalo pa je le šundr, ki ga je potrebno odmisliti. Navsezadnje gre za eno od prestolnic "civiliziranega Zahoda". Važno, da si lahko kupim Yves Saint Laurent oblekico. Za ceno z XXX ničlami. Na razprodajah …

Da pa ne bo vse skupaj izpadlo preveč sovražno in cinično, moram razmisliti o tem, da bi bila izkušnja mesta v kakšnem drugem letnem času (in ne v turobnem januarju) mogoče malce drugačna. Mogoče spomladi, ko sije sonce, pojejo ptički, v parkih svetijo rožice in podobno – po drugi strani pa – to spet pomeni več turistov … :S

Simpatičen ulični koncert mladih folkerjev na Montmartru

Ne glede na opisane neprijetnosti je treba priznati, da je Pariz prežet s kulturo in vedno fascinantno zgodovino, v katero se ni težko vživeti, ko odmisliš ves šundr in vase zagledani vrvež, značilen za mesta postmodernega časa. Navsezadnje ti mesto ponuja polno zanimivih muzejev, galerij in podobnih točk, kjer lahko kontradiktiraš sam sebi in se tudi sam preleviš v ­ turista.

Od nezanimivih Mastodon do malega genija Nicolasa Jaara 

Naju je pot v Pariz zanesla zato, ker je bilo treba izkoristiti še enega od zadnjih poceni letov iz Brnika do pariškega letališča Charles de Gaulle (marca bo easyJet namreč ukinil svojo ponudbo) in nekaj obetavnih koncertov. Prvi na spisku so bili ameriški metalci Mastodon. Fuj in fej. Koncert je bil za moj okus tako nevšečen, da se mi svojega mnenja ne da niti utemeljevati. Razočaranje … Po drugi strani pa je omembe vredna dvorana, kjer so ti fotri drgnili svoje kitare. Gre za Le Bataclan, koncertno hišo, ki jo je leta 1864 v kitajskemu slogu zgradil arhitekt Charles Duval, svoje ime pa je dobila po Offenbachovi opereti. Sprva je služila kot Café-chantant, potem pa je z leti doživela veliko dobrih in slabih sprememb in menjav lastnikov, v njej pa se je občinstvu predstavil tudi kasneje znani igralec in pevec in zabavljač Maurice Chevalier. Na prehodu iz 20. v 30. leta je dvorana služila kot kino, zatem pa jo je uničil požar. Danes je prostor za raznovrstne dogodke, koncerte, predstave in spektakle, zanjo pa je še vedno značilno arhitektura s kitajskim pridihom, a brez prvotne strehe značilne za pagodo, in v rdečo ovita dvorana s številnimi balkoni.

Trianon

Nedelja je bila zvečer rezervirana za ameriškega dvaindvajsetletnika Nicolasa Jaara, ki je z raznovrstnimi elektronskimi melodijami in ritmi napolnil dvorano Le Trianon (navdušujoča dvorana, katere bogata zgodovina se zrcali v njeni arhitekturi, leži pa v bližini Moulin Rouga). "Koncert", ki bi ga v Ljubljani lahko najverjetneje videli nekje sredi noči v Štirki, se je tu zaključil že ob enajstih. A nič ne de; mladenič je svoje goste mojstrsko popeljal od zasanjanih, letečih ambientalnih zvokov,  s katerimi jih je brez pretiravanja pošteno zrajcal, pa do bombastičnega štanca ob katerem se je mulariji popolnoma snelo. Kdor zna, pač zna.                                                                                  

Da bi bila triperesna koncertna deteljica karseda žanrsko pisana, se je koncertni Pariz zaključil s post-hardcorovci, ki so si v nekaj letih obstoja in po dveh platah pridelali že skoraj kultni status – La Dispute. Ti so svoje odžgali le nekaj korakov stran od Trianona, v klubu La Boule Noire – najmanjšem in na videz najbolj alter klubu do sedaj. In La Dispute? Soliden špil, ki pa v živo ni uspel zajeti vseh emocij, s katerimi se ob poslušanju njihovih plošč spozna poslušalec. Je pa nedvomno prijetno presenetila francoska hardcore predskupina Sugartown Cabaret (ki ima mimogrede na spletni strani napisano, da aprila prihaja tudi v Ljubljano).

Od glasbe do Fritza Langa

Cite de la Musique

Od koncertov pa do malce bolj turističnega udejstvovanja – medtem ko sta Louvre in Pompidou za moj okus zelo zanimiva in vredna ogleda, pa sta obiskovalcu bolj prijazna manj oblegana glasbeni in filmski muzej. Glasbeni, Cite de la Musique, na ogled ponuja ogromno različnih instrumentov iz davne zgodovine pa do danes, s celega sveta. Obenem lahko veliko število razstavljenih in izredno zanimivih instrumentov tudi poslušaš.  Najbolj zabavna je nedvomno dvorana 20. stoletja, kjer so na ogled raznorazne zanimive igračke, ki proizvajajo najrazličnejše futuristične zvoke in prvi, neverjetno ogromni sintetizatorji.

Cite de la Musique

Na drugi strani mesta leži filmski muzej Cinémathèque Française, ki hrani eno najbogatejših zbirk filmskih arhivov in s filmom povezanih predmetov na svetu. Razstava – za katero si je treba nujno sposoditi elektronski vodič – obiskovalca popelje od odkrivanja fotografije do gibljivih slik, prvih filmov in do filmskih velikanov ala Fritz Lang, Andrei Tarkovsky in Luis Buñuel. Poleg prvih izumov, povezanih s filmom, je mogoče videti tudi nekaj kostumov, predmetov, ki se nahajajo v filmih, najbolj pa je zabavna razstavljena robotkinja iz filma Metropolis. Ta je bil tudi glavna tema začasne razstave, ki pa na žalost ni bila tako dobro opremljena z angleškimi razlagami. Kljub temu gre za muzej, ki si ga mora ogledati vsak ljubitelj sedme umetnosti – razočaranje je le, da je razstava osredotočena predvsem na filmske začetke in prvo polovico 20. stoletja, medtem ko o francoskem novem valu in novejših zadevah skorajda ni sledu. 

Cite de la Musique

Glede na to, da je tale tekstek posvečen predvsem glasbi, je omembe vredna tudi  "rdeča" četrt Pigalle. V njej na svoj račun pridejo vsi tisti, ki dejansko znajo kak instrument tudi igrati oziroma jih zrajca pogled na trgovino polno kitar, bobnov, etno glasbil, raznovrstnih efektov in podobnih igračk. Ulice na Pigallu so namreč polne malih in velikih trgovin z glasbeno opremo; večina od njih je tudi specializirana za eno vrsto instrumentov. 

Jim Morrison

In še zadnja znamenitost, ki se ji vsak ljubitelj (pop) kulture v Parizu  ne more izogniti? Ogromno pokopališče Père Lachaise – tu so bile pokopane številne znane osebnosti, med drugim tudi Oscar Wilde in Jim Morrison; tisti, ki je pisal o večni mladosti in tisti, ki jo je dejansko doživel.  Njuna grobova sta na prvi pogled nedvomno najbolj obiskana. Zanimivo pa je, da je za varnost in videz prvega poskrbljeno bolje kot za varnost drugega. Pri drugem ga je skupilo celo sosednje drevo …

Oscar Wilde

Kot rečeno, je Pariz mesto, kjer se zlahka izgubiš v gneči in vrvežu vsakdana, zato se nedvomno splača odkrivati tudi najbolj skrite in neoblegane kotičke mesta – za to, da bi mesto odkril, kot se spodobi, bi najverjetneje potreboval nekaj tednov. Mogoče bi po tolikem času tudi sama začutila tisti poseben čar mesta, ki je potreben, da se vanj resnično zaljubiš. Kdo ve? Ne glede na to, koliko časa v Parizu preživiš, pa hitro ugotoviš, da je to mesto …

• kjer ti zagotovo ni dolgčas.
• kjer se koncerti začenjajo ob (za nas) nenormalno zgodnjih urah.
• kjer prej ali slej stopiš na drek.
• kjer vsak, ki pride iz pekarne, v rokah nosi francosko štruco.
• kjer bi ogromno slovenskih fantov Parižane obtožilo, da so metroti ali geji, samo zato ker resnično pazijo na svoj videz in v kaj se oblečejo. 
• kjer zajtrk s kavo poješ v restavracijah s hitro prehrano, ker je ostalo predrago.
• kjer je kava v lokalih cenejša, če jo popiješ za šankom (cene ekspresa se gibljejo od 2,2 evra do 3,2 evra, kave z mlekom pa tudi okoli 5 evrov).
• kjer malo pivo v klubih in koncertnih prostorih stane 4 evre. 
• kjer se imaš, ko odmisliš vse, kar te na velikih, natrpanih mestih moti, popolnoma OK :)

Cite de la Musique (Foto: A. K.)