/_\ /_\

Zimski četrtkov večer je namesto z belo obarvan glasbeno (meni najljubša obarva). Po kratkem, hladnem špancirju sem kaj kmalu ogrnjen s toplino Menze pri koritu, obdan s prijatelji v družbi priljubljenega hmeljevega zvarka. Po nekaj obupnih manipulacijah z ročkami namiznega nogometa se na odru pojavijo mladci iz Washingtona s skupnim nazivom Les Rhinocéros. 

Jues end ejski trio ustvarja simpatično zmes rocka, jazza, (neposrečeno poimenovanega) world musica oz. etno glasbe, prostor pa se najde tudi za nekaj duba v stilu ljubljanski publiki že (dobro) poznanega benda Dub Trio. Začnejo impresivno, udarno. Na rocku bazirana glasba se poigrava z judovsko glasbo, se dekonstruira in ponovno sestavi, zaplava v dub itd. O glasbeni teoriji se ne bom razpisal, ker se bom zgolj in le osramotil. Po parih odigranih komadih se že rahlo dolgočasim, zdi se mi, da bendu pohajajo moči, začnejo se ponavljati. Do neke mere jih rešuje bobnar, prava zver, ki virtuozno čara kompleksno ritmiko. S prijatelji se zadovoljno spogledujemo in komentiramo nekaj v stilu »staaari, tale bobnar je pa like a boss«. Zvezda tria, jabček mojega očesa, frontman, če hočete. Kljub temu je bend celokupno vzeto preveč monoton, pretirava s tehniko in varčuje z idejo, ambientom, res pa je, da so fantje še mladi, imajo tako potencial kot tudi prostor za razvoj. Soliden ansambel, ki (zaenkrat) ne bo ostal v mojem dolgoročnem spominu.

Sledijo capo di banda večera, italijanski trio Father Murphy. To je že njihov tretji koncert v Ljubljani, kot tudi tretji v Menzi pri koritu. Moj drugi. Davnega leta 2011 sem se v njih usodno zaljubil, res pa je, da sem bil tistega večera konkretno pod dozo, tako da bi tista izkušnja znala biti kot ena tistih čudovitih noči, ki se v jutru spremeni v odrevenelost, ko zgroženo uzreš pošast, s katero si deliš ne več tako tople postelje. Na srečo temu ni tako, fotri so odlični! Mračne teksture kitare in klaviatur, ki na trenutke spominjajo na kakšen za uho res zajebano neprijeten post-punk, minimalistična, počasna ritem sekcija ter moški in ženski vokal, ki se zlivata v obupa polne, srce parajoče zvoke. Vse je nekoliko repetitivno, toda deluje. Pred očmi se mi izrisujejo podobe temačnih gozdov, mračnih cerkva, samotnih ljudi, polnih iskrenega obupa. Bend, v katerega je potrebno pasti noter, se mu prepustiti, drugače obstaja velika verjetnost, da boš zdolgočaseno kramljal s sosedom. Počasna morbida pač ni za vse, meni pa pogrebni ambient včasih jebeno sede. Father Murphy so unikaten, pogumen in iskren bend z obilo subtilne energije in takim smo lahko samo hvaležni. 

9.2.2012 se je veselil, dolgočasil in žalostil MKVLI.