Če povem odkrito, mi beseda ekperimentalno vedno, kadar jo slišim, porodi dvoje občutkov. Prvi, tiste vohljave narave, pravi hmm, ja, to zna biti zanimivo. Brezmejno plavanje po svojih občutkih, predirljiv zvok in teža teh istih valov, ki se zlijejo vate ob njih absorbaciji. Potem pa je tu še tisti drugi, tisti “haters gonna hate”, ki si misli pff, še en patetičen izgovor za neznanje, brezidejnost in vsesplošno posiljevanje glasbene opreme. Uresničila sta se že oba. Večkrat. Ampak ne bi bilo pošteno do te avstrijsko/slovenske zasedbe, da bi jo vkalupil v eksperimental, kajti Automassage so veliko več kot to. Z bas sprehodi in mirnim ambientom, a obenem divjimi noise izleti, na svoji prvi diskografski obeležbi The Ambience Between Your Ears Is Noise pokažejo, da so več kot klasična eksperimentalna zasebda, ki pa tovrstno čaranje izrablja do skorajšnje perfekcije. Ampak danes ne govorimo o njihovem sedaj že kar dodobra dozorelem prvem albumu, temveč o še čisto sveži izdaji We Should Get Rid Of Our Saxophone Player.
Če so svoj prvi album izdali v sodelovanju treh založb, pa so šli tokrat še dlje. Prekmurski založbi GBTM so se pridružile še založba Radia Študent ter avstrijski NoiseAppeal in Schnapsidee Records. Prvi dve sta poskrbeli za lično CDizdajo, avstrijski dve pa še za njeno vinilno sestrico. CD je sicer res minimalistično, a lično zapakiran v papirnat ovoj, ki ga prekriva folija. Nič posebnega, toda vseeno nekako odraža Automassage definicijo čutne preprostosti, ki ti zleze pod kožo.
V kolikor od novega albuma pričakujete nadgradnjo prejšnjega oz. nekakšno logično nadaljevanje noisa med ušesi, se boste ušteli. To je drugačen bend - ne le, da se je v tem dobra tri leta trajajočem obdobju zamenjala postava zasedbe, spremenil se je tudi zvok. Kitar ni več. Violina, sintetizatorji, še en bas in cover. Zvok je drugačen. Ne da to niso več Automassage, toda opazno je, da so drugačni Automassage. Kar je po svoje prekleto logično. Kdo bi hotel nadaljevati v isti maniri, kot je to že počel? In v temu gre zasedbi velika pohvala. Uspelo jim je sestaviti plošček, ki vam bo dal Automassage občutek, ambient, toda v povsem novi podobi. Mirnost se je tokrat umaknila dinamiki in večjemu drajvu komadov. Več je izletov v noise eksperimentacije, več je glasnih krikov, kurc, več je dretja in več je petja. Ni Irene Tomažin, so pa novi distortion efekti. Pozornost plošček nase pritegne že z uvodnimi bas rifi. Ko ga vstavite v predvajalnik, preide v odlično temačno jezo, nakar pa tisto prvo navdušenje kar malce spusti. A le za kratko, Green Queen zopet zamaje prav vse okončine in ude. In če se prvi album konča v povsem takšni maniri, kakršna je celotna plošča, s fuzijo mirnega šundra, je to na novem albumu povsem drugače. Konča se, hja, kar malce duhovito, pravzprav, z nekakšno ambient sludge različico Guns N' Roses Get in the Ring predelavo in pa poklonom božiču in "himni", ki pritiče temu prazniku. Verjemite, volume gumb dovolj visoko in vsi jo bodo slišali, predvsem pa prepoznali.
Pogrešam pa vseeno kitaro. Naj se sliši še tako zlajnano. Navkljub zanimivi sestavi z dvema basoma je nesramnost kitare tista, ki se je ne da ujeti z ničemer drugim. Je tisti most med mirnim poplesavanjem in divje izstopajočo žilo na vratu, ki sedaj ta ista prečkanja naredi težje prebrodljiva.
V kolikor bi iskal album, ki je v zadnjem času pozitivno presenetil. je We Should Get Rid Of Our Saxophone Player zagotovo eden izmed njih. Je album h kateremu se vrneš in ti ostane nekje v podzavesti, da ga ne bi rad slišal zgolj nekajkrat. In takisto lahko v obratni smeri rečem, da v kolikor bi iskal album, ki je s takšno nonšalanco in preprostostjo popolnoma prevetril zaspano zimo, kot je to storil The Ambience Between Your Ears Is Noise, tega v tem ne bi našel.
DefineDivine je iskal noise med ušesi, a našel novega božičnega favorita.
Ni komentarjev:
Objavite komentar