Cvetki in Francetu v spomin

In je šla. Cvetličarna Mediapark. Po sedmih letih jo je odpihnila finančna burja, 163 km/h, ali koliko se že bahajo, da imajo tam v Ajdovščini. Temelje je pred par leti načel že Kino Šiška z boljšim koncertnim programom, ozvočenjem in finančnim zaledjem, lani je žurerski piskrček pristavil še bleščeče novi Cirkus s pritlikavcem v cilindru in potop Coste Cvetka je bil dokončen. Četudi je že kar nekaj časa nazaj strumno zabetonirala zloglasno lužasto parkirišče, ki je zagotavljalo, da od septembra do maja vanjo nisi prišel s suhimi čevlji.

Vir: arhiv CM

Po resnici povedano, ne bom je baš pogrešal, Cvetke kot Cvetke. Dvorana sama je bila vedno preveč dvoranska, preveč votla in prazna, da bi se v njej počutil klubsko. V zraku je bil vonj po postanem pivu, tla imam v spominu kot stalno lepljivo pocasta. Diagonalno kotna postavitev odra me je vedno vrgla iz ravnotežja, da sem se cel večer počutil precej bolj opito, kot sem dejansko bil. Četudi ne draga, vsekakor ni bila poceni, pivo pa je bilo postreženo v plastičnih kozarcih - travestija, ki bi si jo po mojem mnenju smeli privoščiti samo festivali, če sploh. Od centra je bila oddaljena ravno dovolj, da si moral krepko pešačiti domov, a vseeno ni bilo tako daleč, da bi si škrtič v meni brez slabe vesti privoščil taxi. Busi so tja itak nehali furat že okoli 11h. Programsko pa se tudi ni ravno najbolje skladala z mojim okusom - disco hits partijev imam enkrat na tri leta več kot preveč, pri koncertni ex-Yu nostalgiji pa zihr ni težava v mladosti, ampak v tem, da "ne razumem, kaj pojejo in mi je kr neki. Ne pričam srpski, a veš," kot mi je nekoč razložil znanec, preden je, ubogi tujejezični analfabet, v avtoradio potisnil nek afriški etno štanc. Pa še kaj bi se našlo, kar  ni ustrezalo moji pretenciozni petičnosti, kar je za tečneža, kot sem, itak preprosto.

That being said, nesporno je, da sem v mlajših letih z največjim užitkom poganjal denar tudi v Mediaparku, še bolj nesporno pa je, da se je tam odvilo nekaj odličnih špilov. Cvetličarna je vedno skrbela tudi za alternativne okuse, zlasti od zagona Kina Šiške pa nudila zavetje izvajalcem/organizatorjem, ki iz teh ali onih razlogov niso mogli ali želeli v CUK. Ljubljana ima v najboljšem primeru peščico klubskih koncertnih prizorišč, tako da je vsaka izguba relativno velik udarec. Kakršnikoli kulturniki že smo, ne moremo si privoščiti, da si ne moremo privoščiti Cvetličarne, in čeprav ne bom pogrešal njenih otipljivih lastnosti (pomanjkljivosti), bom pogrešal njeno funkcionalnost. Pogrešal bom njen obstoj oziroma možnost, da se v petek popoldne vprašam, "kaj če bi danes šli v Cvetličarno?" Četudi je bil odgovor v 99 odstotkih negativen, mi tistega preostalega odstotka vsekakor ni žal, in razumem tiste, ki jim je bila Cvetka majka. A življenje teče dalje, bom preživel.

Vir: arhiv KUD FP

Precej bolj nepredstavljiv pa mi je grozeči propad KUD-a France Prešeren - današnjemu prazniku in vsem polemikam o umiranju kulture navkljub tema, o kateri se ne govori dovolj. Verjetno se bo prah dvigoval, ko bo že prepozno. Zaenkrat sicer ni še nič zagotovljeno, a bojda se v najboljšem primeru obeta le še letošnji Trnfest, potem pa ta prepoznavna trnowska institucija zapre vrata. In tega me je v bistvu kar strah.


Trnfest je vedno bil sestavni in neizbežni del vsakega poletja. Junija, ko Ljubljana začne zamirati in se večina folka popoka pražit v stričevo prikolico v Istri, se še preživi, prazne ulice so pravzaprav prijetna osvežitev. Julij je sicer rezerviran za kak izlet na morje, potovanje v inozemstvo (Hrvaška ne šteje, d0h) ali kak festival, a tiste vmesne dni, ko je treba furati safr v Ljubljani, se lahko samo znojiš od kafiča do kafiča in bentiš, kako v tej zarukani Ljubljani sploh nič ne dogaja. Potem pa avgust, glory glory hallelujah, Trnfest je tu in poletje se je kar naenkrat še prehitro končalo v oblačku alkoholnih izparin in vonja po koruzi.


Nekaj pristno ljubljanskega je Trnfest, česar prišleki iz tujine niso nikoli zares razumeli, a se jim je vseeno zdelo fajn. Važn, da se dogaja. In to se vsekakor je, vsak dan, na tisoč in en način. Vedno se je dalo najti kak zanimiv špil, predstavo, stendap, nekaj, da se je imelo v večerni sopari smisel že samo iz splošnega firbca privleči do KUDa, četudi je v zadnjih letih program bolj klavrno upadal po zanimivosti. Ampak ne glede na kaj je bilo na sporedu, si lahko vsako leto računal, da:

Vir: arhiv KUD FP

• boš zavil na Trnfest "samo na eno pivo", nato pa čez 7 ur s popolnimi neznanci debatiral o neki banalnosti;
• boš srečal vse možne stare znance, bivše, kolege od bivših, sošolce, skratka vse tiste, s katerimi si ob vsakem naključnem srečanju oba zatrjujeta, da valda bosta zdaj zdaj šla na tisto pijačo, o kateri se menita že od lanskega Trnfesta;
• se boš vsaj z enim od teh naključno srečanih fino nasekan ob štirih zjutraj opotekal mimo trnovske cerkve in čvekal, kako je tista skupna znanka, "tista ta huda, a veš," že drugič oplojena;
• se boš vsakič trezen zmrdoval, da je spet samo ta bedna koruza za jest, a kasneje netrezen prisegal, da "letos je pa res fenomenalna koruza, čist drgačna k lan";
• boš na začetku večera še potrpežljivo čakal v vrsti za notranji WC, sredi noči pa brez pomislekov neučakano tolkel na vrata zunanjih dixijev, naj se tisti v notranjosti že podvizajo, jebemu, "eni mormo scat!";
• te bo varnostnik pregnal s ceste na pločnik, kot da tumpasto stojiš sredi tiste ta zajebane šikane v GP Monte Carlu, ne pa na ulici, kjer vsak zaveden voznik avgusta vozi po polžje;
• boš prvi dan Trnfesta neizmerno srečen, da se je končno začel, in zadnji dan neizmerno srečen, da ga je končno konec;

In še in še je tovrstnih stalnic, ki so zaznamovale vsakega tr00 ljubljančana, trnowčani jih pa itak dobijo že podedovane. In vse je bilo za đabe. Kaj kurac je dans sploh še za đabe, prosm lepo? Nateg dvakrat klasično in enkrat v pičko, kej dost več pa ne. Razen Trnfesta. 


Ampak no more, zgleda. Razen če se nekaj ne zgodi. Zdej je mogoče še cajt. Sam ne vem kaj. Mogoče bo padu kak bogat mecen iz neba, recimo. Oni so itak vedno za financiranje kulture pitja. Zih bojo slej ko prej tudi kakšne nadebudne fejsbuk grupe. Rešimo Trnfest! pa tko. Pol ga bomo pa lahko sam še vsak avgust opevali, kako je bil dbest in bentili, kako se v tej gnili Ljubljani nič ne dogaja. In julij se bo zdel še enkrat daljši.