25. 03. 12

[Recenzija] Balladero - Club Deuce


In the interest of full disclosure, ko sem prvič plonknil tale plošček v ploščkosuk, ga pognal in potisnil nekam v ozadje med velepomembnim preklikavanjem interneta, mi ni pretirano potegnil. Ni se mi zdel slaP, vendar mu tudi ni uspelo premagati najnovejšega cortkanega lolcata, ki se je svaljkal po ekranu. Lolcati in podobne spletne bedarije se mi v piratiziranem svetu instant konzumirane glasbe, ko lahko na dan pretočiš ducat novih plat še pred njihovim izidom, itak zdijo edino kredibilno merilo kvalitete - če sem pripravljen minimizirati trolanje in nekemu komadu posvetiti svojo nedeljeno pozornost, then we've got a winner, boys!

Skratka, "neškodljiv bekgraund mjuzik," sem si porekel, nekaj podobnega razložil tudi so-rakunoma, nato pa odmislil do sedaj, ko sem se končno izkopal iz dela ter zatorej lahko posvetil lagodno popoldne ljubiteljskemu recenziranju. A glej ga zlomka, ko se takole načrtno podaš v Club Deuce, le-ta kar preseneti, prmejdunej.

Kdo, kaj in kako je Balladero RacoonCore-u lepo razložil že tule, tako da lahko to brez slabe vesti izpustim. Kot obljubljeno, Club Deuce prinaša ducat klavirsko gnanih bal(l)ad, ki jih z izključno tehničnega vidika odlikuje zloščena produkcija, ki vsekakor upravičuje investicijo v čezoceansko sodelovanje. Četudi se s takimi tehnikalijami ponavadi ubadajo predvsem glasbeni fanatiki, ne pa bolj naključni poslušalci, bodo verjetno tudi slednji prepoznali, da tole le ni bilo posneto v sosedovi garaži. Celoten paket fizično zaokroži še črnobelosiv ovitek, ki lepo pritiče glasbi, saj bi se le-ta povsem domače počutila tudi v casablancaškem lokalu. 

Vsebinsko gledano, album na prvi pogled preveva otožnost, kot je za klavirske balade tudi pričakovati, a vseeno se pod površino skrivata upanje in spodbuda za težke čase. Neke vrste optimistična otožnost, če hočete. Pasti enoličnosti, v katero bi se tovrsten izdelek znal ujeti, se Balladero spretno izogiba z raznolikimi prijemi, tu z lepo dopolnjujočo gostujočo vokalistko, tam z bolj subtilno vpeljanimi kitarskimi akordi, tako da album kot celota deluje razgibano. Znotraj tega je posamičnim skladbam še vedno puščeno dovolj prostora, da se razvijejo v svojem tempu in vsrkajo poslušalca, a vseeno niso umetno razvlečene, morda z izjemo Shadow Street, kjer ne bi bil pogrešan kak refren manj.

Balladerov glas, četudi ne instantno markanten, izkušeno podaja večinoma angleška besedila, ki sicer temeljijo na preprostosti in se ne bojijo posvojiti kakega klišeja, kar pa v okviru albuma ne izpade napačno. Verz kot je "It is what it is and you are what you are" se takole zapisan recimo zdi bebasto očiten, a v kontekstu pesmi in zgoraj opisane optimistične otožnosti pridobi na pomenu in toplini, hvalevreden pa je tudi opazen izostanek Plestenjaške ljubavne osladnosti. 

V najslabšem primeru gre pri Club Deuce torej za neškodljiv bekgraund mjuzik, v najboljšem pa za udobno razpotegnjeno popoldne ali ležeren večerni koktejl v obplažnem baru. Kdor se najde nekje med tema poloma, se bo tudi v Balladerovem klubu.

7/10

Ob poslušanju Club Deuce se je na bajedere spomnil ofcar.

Ni komentarjev:

Objavite komentar