Oktobra 2010 se je v Gala hali mudil newyorški trojček Dub Trio in skupaj s Tweak Bird, ki sta dan pred tem svoje odžgala v Channelu Zero, poskrbel za koncertno precej sočen, masten in slasten vikend. Preden se je trojica podala na oder, mi je z njo uspelo spregovoriti nekaj besed - te so se v spodnji obliki znašle v reviji, kjer jih verjetno ni prebral nihče.
Toda glej ga zlomka, Dub Trio se vrača. V nedeljo bodo fantje, znova v Gala hali, poskrbeli za eno od tistih nedelj. Be there or be square!
Hladen oktobrski sobotni večer: pred Gala halo na Metelkovi najbolj vztrajni še vedno obračajo nikotinske zvitke, najbolj navdušeni pa v pričakovanju sonične poslastice zavzemajo svoja mesta pod odrom. Medtem gologlavi moški v zaodrju lupi nič hudega slutečo banano. Precej običajen tropski sadež – ni ne velika, ne mala, ni zelena, pa tudi gnilo črna še ne. Počasi izgublja svojo pikasto obleko in tik preden se ji zgodi še tisto nekaj hujšega, banananjam neusmiljeno pripomni: »Preden grem bobnat, si privoščim banano. Banana je skorajda pogoj za dober koncert. No ja, pa tudi za seks.«
Zdi se, da je omenjen ritual ena izmed tistih malih in hkrati edinih rutin, ki si jih lahko neprestano koncertirajoči glasbeniki sploh lahko privoščijo. Še več; newyorški Dub Trio je zaradi konstantnega koncertiranja celo nov material primoran pisati kar na poti. »Na tokratni turneji smo napisali šele nekaj malega,« pojasni basist Stu Brooks. »Ker letos še nismo bili veliko doma, je ta čas dejansko edini, ko lahko ustvarjamo.Trenutno se ukvarjamo s številnimi projekti, veliko stvari nam leži na plečih…«
»Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja …«
Rohnenje težkega rocka, ki se mestoma potopi v odmevajoče globine duba, na trenutke pa odjadra v shoegazerske širjave post-rockerske zasanjanosti – tipični dubtriovski glasbeni izraz, ki mu je bend vlil življenje potem, ko je nekaj časa z dubom zabaval goste različnih newyorških restavracij in barov. Ob omembi tistih, na videz že precej oddaljenih hišnih koncertov, se vsi trije člani benda: bobnar Joe Tomino, kitarist DaveHolmes in basist Stu Brooks nekoliko zamislijo – zdi se, kakor da želijo, zatopljeni v spomine, podoživeti nekaj tistih že davno minulih trenutkov. »Mislim, da smo takrat vsi skupaj tehtali le kakšnih sto šestdeset kilogramov,« se pošali banananjam Tomino in v enaki maniri tudi nadaljuje: »Takrat smo služili velike denarce!« Ko se svojemu nekdanjemu finančnemu stanju trio nostalgično nasmeji, Brooks nekoliko resneje nadaljuje: »Nekaj časa smo neprestano igrali v nekem južnoafriškem lokalu. Svojo veščino smo popolnoma izpilili. Igrali smo tisto, kar smo želeli, glasbo smo delali zaradi nje same. In za zabavo. Mislim, da so ljudje to dojeli. To je to.«
Svojo barsko pot je takrat zgolj dubreggae trojček začel brez imena, kaj kmalu pa je to enemu izmed lastnikov restavracij začelo presedati. Ker so gostje morali vedeti, kakšna glasbena zasedba jih bo zvečer zabavala, je na vrata preprosto zapisal Dub Trio. »Zatem se je naša glasba začela razvijati,« pojasni kitarist Holmes. »K dubu smo začeli mešati še druge žanre: rock, metal, elektroniko … Nismo nameravali ostati le pri preigravanju reggaeja, marsikdo, ki nas ne pozna, pa ravno zaradi imena predvideva, da smo reggae bend.« Medtem, ko Holmes ime tria navaja kot občasno oviro, se Tomino s tem niti slučajno ne strinja: »Zame osebno to ni ovira. Če nekdo po pomoti pride na koncert, je pač tam. Predvidevam, da ima ušesa, ki delujejo – glasba mu je všeč ali pa ne. Če mu ni všeč, lahko odide – hvala za denar – če pa mu je všeč, naj ostane. Tako si pridobiš oboževalce. Ime ni ovira. Ovira je podražitev bencina na štiri dolarje za galono, medtem ko smo na turneji.«
»Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo.«
Potem, ko je Dub Trio svoja prva dva studijska albuma posnel za založbo ROIR, je tretjega z naslovom Another Sound Is Dying izdal pri založbi ameriškega glasbenega multipraktika Mika Pattona, Ipecac Recordings. Še preden pa so člani benda Pattona sploh spoznali, so mu predlagali, da bi za eno izmed njihovih pesmi posnel vokal. Vedno lepo počesani Patton, najbolj znan kot frontman zasedbe Faith No More, je predlog z veseljem pozdravil – nastal je komad Not Alone. »Prvič, ko sem ga slišal, sem dobil kurjo polt,« z navdušenjem razlaga Brooks. Posneto pesem je Patton uvrstil tudi na plošček svojega projekta Peeping Tom, v okviru katerega se je trio tudi dve leti mudil na turneji. »To, da smo z njim koncertirali dve leti, je precej čudovito. Resnično je vreden spoštovanja, hkrati pa je zabavno delati z njim.«
Malce bolj zadržano se metalski dubtrojček spominja turneje, na kateri so kot Peeping Tom ogrevali za britanske stare rock legende The Who. »Občinstvo nas je vsak večer izžvižgalo,« se spominja Brooks. »No, morda so se ljudje v resnici drli le The Who. To pa se sliši precej podobno kot buuuu.« »Mislim, da je bilo tudi vmes dejansko tudi nekaj bujev,« se kislo nasmehne Holmes. »Če za vstopnico plačaš petsto dolarjev pač ne želiš poslušati predskupine.«
»…vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo.«
Ko banane ni več, Tomino pa se zadovoljno smehlja, si bend vzame še nekaj minut za sprostitev in pripravo – Brooks najverjetneje skadi še nekaj čikov in svoj nepogrešljivi zeleni zvitek veselja, ki si ga je pripravil že preden se je intervju sploh začel. Medtem se Gala hala še vedno vztrajno polni. Nadobudni glasbeni navdušenci, ki so si priborili prvo vrsto, z velikimi očmi občudujejo vrsto pedal, ki ležijo na odru. Kmalu zatem glasba utihne, zamenjajo se luči in na oder mirno prikoraka obljubljeni trojček. Dvorano brez odvečnih besed napolni s težkimi kitarskimi rifi, na trenutke pa jo izprazni in sprosti s počasnimi, odmevajočimi dub ritmi in plavajočimi post-rock melodijami. Rohneče kitare, težka bas linija z dodatkom sintov in mnogoterih efektov: tehnično izpopolnjena hipnotična instrumentalna celota, ki zasanjanemu poslušalcu pripoveduje zgodbo. »Vsak večer, ko igramo,se v posameznih pesmih sprostijo različna čustva – vsak večer pripovedujemo drugo zgodbo,« razmišlja Holmes. Dub Trio upravičeno velja za zasedbo, ki jo je brezpogojno treba videti v živo. »Vsakič, ko smo na odru, improviziramo – vsakič je malo drugače,« pojasni basist. »Podobno kot pri džezu, kjer je osnova nedotaknjena, a je čeznjo mogoče improvizirati. Na določenih delih lahko vsi trije proizvajamo različne zvoke, s katerimi oblikujemo nekakšen pogovor. Če nas pridete gledat več zaporednih večerov, vsakič dobite nekaj novega.«
Možnost instrumentalnega igračkanja, preigravanja po trenutnemu navdihu in improvizacija so dejavniki, zaradi katerih se trio z veseljem mudi na turneji kot spremljevalni bend ameriškega judovskega reggae izvajalca, ki sliši na svoje hebrejsko ime Matisyahu. Medtem, ko je Holmes v svoji bogati zgodovini med drugim sodeloval z reperjem Mosom Defom, Brooks svoje veščine pokazal na posnetkih 50 Centa, Tupac Shakurja in Macy Gray, Tomino pa koncertiral s hip-hop zasedbo Fugees, se zdi, da jim je sodelovanje z Matisyahuom skorajda najbolj pri srcu. »Njegova glasba temelji na svobodi, veliko je improvizacije, solov in odkrivanja novih teritorijev. Rad ima naše igračkanje, rad podira glasbene meje in všeč mu je, to kar k njegovi glasbi prinesemo mi,« iskreno razlagata Holmes in Tomino, na kar se Stu – s cigareto v roki, seveda –z amisli: »Na katerem tako velikem koncertu bi še lahko imel toliko svobode? Mislim, da na nobenem.«
Nov album v stilu polaroida
Medtem, ko so Dub Trio v zadnjih dveh letih precej časa preživeli na poti, so se posvetili tudi snemanju prihajajočega albuma. S pomočjo hitrosti producenta Joela Hamiltona so si privoščili le kratko enotedensko seanso. »Hitrost je dobra, ker ni kolebanja. Enostavno vse pustiš, kot je, in na koncu izpade čisto OK,« razloži kitarist, medtem ko Tomino čuti potrebo, da Hamiltonovo izjavo ponazori še z metaforo: »Tako kot fotografija. Lahko jo narediš z digitalnim fotoaparatom ali pa polaroidom. Če jo narediš s polaroidom, jo mogoče lahko skeniraš in če imaš čas, se z njo zajebavaš v Photoshopu, lahko pa preprosto obdržiš original.«
Kot pravijo, nov plošček obeta nadaljevanje tega, iz česar so vedno izhajali, le da so tokrat naredili nekaj vznemirljivih drugačnih zavojev. Album naj bi zvenel še težje, hkrati pa se na njem bojda pojavijo celo njihovi vokali. »Ha ha, na njem je mogoče slišati vse naše glasove. Ne moremo pa tega točno pojasniti – ploščo si morate kupiti in slišati sami.«
»Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima.«
Dub Trio si je v letih obstoja prislužil naslov izvrstnega, tehnično izpopolnjenega živega benda. Je ena izmed tistih zasedb, ki s svojo glasbo uspešno kraljuje rockovskemu podzemlju, brez da bi se – narava glasbene zvrsti jim to namreč preprečuje – vrteli na večjih radijskih postajah. »Mislim, da je radio sranje,« se razhudi Holmes. »Vrtijo tisto, kar jim zapovejo založbe. Mi ostajamo zvesti temu, pri čemur smo začeli. Uspešni smo zato, ker počnemo tisto, kar želimo.« »Enkrat so nas zavrteli na radijski postaji K-Rock . Mislim, da je šlo za pogovorno oddajo o seksu,« se spominja Brooks, Tomino pa ob malce sarkastičnem muzanju hitro doda: »Pogovor o seksu in Dub Trio sta sinonima. Le kako bi ju sploh lahko ločili?«
Medtem, ko trio ni ravno ljubljenec radijskih postaj, pa je že navdušil nekaj filmskih ustvarjalcev, ki so mu ponudili sodelovanje pri snemanju filmskega soundtracka, a so ponudbe zaradi zaposlenosti zavrnili. »Vedno, ko nam kaj ponudijo, smo na turneji. Za tako delo moraš biti vedno na razpolago producentom, režiserjem in vsem, ki pri tem sodelujejo. Zato priložnosti še nismo izkoristili. Jo pa nekoč definitivno bomo.«
Chicco je boljši od Maclarna
Proti koncu intervjuja v zaodrje prikoraka fant s pankersko irokezo, z nosa, ušes in ustnice mu visijo težki piercingi, opasan pa je s težkim delavskim pasom z raznoraznimi pripomočki.»Matt! Pridi sem,« povzdigne glas Tomino in predstavi svojega kolega: »To je Matt, slovenski kralj!« Matt ali po domače Matej Gobec, je tonski inženir, ki trio spremlja na evropski turneji. »Odkril ga je naš menedžer,« razlaga bobnar.»Matt je tisti, zaradi katerega vse skupaj deluje. Je tudi tisti, ki nas je danes spravil iz težav s policisti. Je popolna izbira za Dub Trio. Ima jajca!«
Medtem, ko člani benda v Evropi živijo privlačno rock življenje, navdušujejo publiko, dajejo intervjuje, si po koncertu privoščijo kozarec vina in skadijo občasen džoint, jih na drugi strani velike luže čaka dokaj normalen vsakdan.»V New Yorku nismo igrali že šest ali sedem let,« razlaga Tomino. »Sploh ne vemo, kakšna je dandanes glasbena scena v tem mestu. Ko smo doma počivamo – pravzaprav dom pomeni počitnice.« Še več; medtem, ko vsi trije že nosijo poročne prstane, bo bobnarja doma kmalu čakal tudi dojenček. Kakor pravi sam, bo s tem tudi on postal del, v svoji soseski vse bolj modnega, sprehajanja zotroškim vozičkom. »Nabavil bom voziček znamke Chicco. Odločal sem se med njim in Maclarnom. Chicco ima vgrajen tudi sedež za v avto in pladenj za otroka, pa tudi zate – gor lahko postaviš kakršnokoli sranje želiš.«
Ko Dub Trio odžaga še svoje zadnje riffe, obiskovalci nemudoma planejo v hrumeč aplavz, podkrepljen s predirljivimi žvižgi ali preprosto od navdušenja odprtimi usti. Navdušenost nad matematično natančnostjo in glasbeno popolnostjo performansa brez nepotrebnega afnanja, odvečnega govoričenja ali zabavanja občinstva – spomina vredna izkušnja glasbenega šova, ki je šov zaradi glasbe same. Šele ko odloži palčke,se Tomino približa občinstvu in se skromno, skorajda sramežljivo, zahvali za bučen aplavz. Nekaj minut kasneje se člani benda pomešajo med svoje oboževalce, potem pa se kmalu odpeljejo proti topli postelji. Ali kakor je povedal Brooks:»Najverjetneje bom končal pri video pogovoru s svojo ženo, zatem dvanajst minut nepremično ležal z obrazom dobesedno navzdol, kasneje pa po nekaj minutah CNN-a zaspal.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar